»Potem bom pa sama«…

Včeraj. Med enim izmed kopanj v bazenčku…

 

Razlagala mi je, ko se je iztegnila v vodi, kako je že velika, in kako ona postaja vse večja, jaz pa se manjšam (o tem, da se z leti nižaš, sem ji nekoč povedal), in jo je zanimalo, če bom postal tako majhen, kot je trenutno ona.

Odgovoril sem ji, da pa se za toliko ne bom znižal, pa jo je zanimalo koliko časa se bom manjšal. In sem ji povedal, da do takrat, dokler bom. Kaj pa potem, je vprašala. Potem me pa več ne bo. Boš umrl, jo je zanimalo. Enkrat da, sem odvrnil. Sicer sem nekaj časa nazaj sklenil, da se o tem ne bova pogovarjala, glede na to, da se je začela, ob prvi omembi moje smrti, jokati, vendar – če otrok vpraša, potem… lagati se ji ne mislim, o laganju sem ji veliko pripovedoval, in ji povedal, da ga ne maram, in da se ji ne lažem in se ji tudi ne mislim lagati…

»Potem bom pa sama,« se ji je izvilo, v trenutku, in razigranost je povsem izginila…

 

Nisem želel ugotavljati vzroka takšne njene ugotovitve, v bistvu me je presenetila, samo čim prej sem jo želel potolažiti: ne boš sama in obljubim, da se bom trudil biti tu dokler ne zrasteš, da boš tako visoka, kot sem jaz…