Ovire…

Lažja kot je pot, bolj je nevredna, in cilj prav tako. Dospetje vrh griča, s katerim skušajo hrup ceste zajeziti, zagotovo ni primerljivo dospetju na vrh gore…

 

Bolj kot si nevsakdanji, z več in z večjimi ovirami se boš spopadal na svoji poti! Običajneži jih hitijo postavljati, s svojim prav, ki je daleč od pravilnega, a njim edini do katerega zmorejo…

 

S takšnimi ovirami se srečuješ že od prvih korakov, namenjenih nekemu cilju, pa – ko bi se ob njih lomil, ničesar ne bi dosegel…

 

S časom se teh ovir navadiš, ne navadiš pa se pokvarjenosti, ki jih rojeva. Se pa zato navadiš bodisi mimo nje, bodisi kar prek nje, da jo »zatolčeš«, če ti že pod stopala sili…

 

Kar nekajkrat sem že doživel tisti poslednji-se-smejati. Ne, ne v podobah škodoželjnosti, celo maščevanja, ne, zgolj v podobah zadovoljstva, ker mi je, kljub trudečim se spotikom, uspelo. In to tako, da ob tem nisem postal del njihovih izkazovanj, njihovega sveta, njih samih, o moralnem ničesar vedočih…

 

Še nekajkrat se nameravam »smejati«, vedoč, da »smeh« ne bo smehu podoben, a bo vseeno v zadoščenje legel…

 

Da, kakor zmorejo težave rojevati, zmorejo ovire tudi preizkušati, o nevrednosti njih postavljalcev pričati, in vrednosti tistih, ki jih premagujejo, posledično tudi o vrednosti dospetja. Ena redkih tolažb v svetu smradu.