Mejduš…

Danes sem rokama namenil počitek, bom že jutri pograbil pokošeno in odstranil odžaganine, sem se raje nekoliko prej odpravil v dolino, da sem bil že ob enajsti nazaj. In tokrat nisem pozabil vzeti kose…

 

Najprej sem se ustavil, sproti mi je bilo, v Šparu, da sem za Malo kupil nek sadni sirup, pa slamice (je vrag, kadar vse, tudi mleko, bolj prija piti prek slamic) in banane, nato pa – via servis…

 

Bil sem edina stranka in vedno se prijazno, ter v miru, pogovorimo. Lastnik, njegova žena, v vlogi vodje prodajalne, njegov brat, glavni serviser. Vse v nasmehu in v šali…

 

Domnevam, da bom po koso prišel čez dva meseca… če imate takšno čakalno dobo, kot ste jo imeli lansko poletje…

A, ne, zdaj je bolje, bo že naslednji teden urejeno, samo da nam pripeljejo drog, ker ga nimamo na zalogi.

Prav. Dogovoril sem se, da bom raje prišel po napravo petindvajsetega. Mala bo prihodnji teden tu, z njo pa nerad skačem po opravkih, zlasti, če bo takšna vročina, kot je v teh dneh…

 

Ko sem zapuščal prostore servisa/trgovine, se mi je začel nek glasen jupi-odlična-vest porajati, a sem ga, za vsak primer zadržal, in zgolj mejduš, lepo, v mislih izustil… kmalu bom lahko nadaljeval s košnjo!

 

V trgovini, kjer nabavljam običajne prehranbene zadeve, sem hitro opravil, vem, kje je iskati, pa samo zaokrožim med policami ter sproti naberem, in sem bil, s polnim vozičkom, pri Astrid že dvajset minut po prihodu. Na hitro vse zložil in se odpravil domov…

 

Nekaj drobnih kilometrov pred domom je začel zvoniti telefon, v čezpasni torbici. Običajno bi ga ignoriral, dokler ne bi dospel pred garažo, a tokrat sem se, za vsak primer, odločil, da pogledam kdo kliče… in našel, ob cesti, primeren košček, da sem zaustavil avto in se odzval na klic…

 

Bil je lastnik servisa. Veste, tri stvari, je dejal. Ne bo potrebno zamenjati samo cevi, pač pa tudi tisti notranji del, kardan. To bo stalo približno sto osemdeset evrov. In počakati bo treba, približno tri tedne, kajti tudi v Huskvarni tega nimajo na zalogi…

 

Hitro sva razrešila vprašanje smotrnosti popravila – nova tovrstna kosa stane preko petsto evrov, obstoječa je, z izjemo trenutne okvare, popolnoma v redu, pa je znesek popravila krepko sprejemljivejši od zneska morebitne, ter predvsem objestne, nabave novega stroja. Kar pa zadeva časa, potrebnega za popravilo… jebat ga, a na določene zadeve ni moč vplivat…

 

Tako da – ja, dobro, da tistemu jupi nisem pustil poleteti, obenem pa – tudi tri tedne je krepko boljše kot mesec in pol, ali še več…

 

Vse skupaj gledano, bolje tako, kot pa tisto, kakor bi lahko bilo, obenem pa sem se v trgovini tudi tistega petdesetaka, kateri mi je včeraj ostal, znebil. Nikoli nisem maral nekega pretiranega denarja v denarnici nositi, običajno je povsem suha, niti za kavo, v nekem lokalu, ne premore, raje s kartico poslujem, je bolj praktično, zlasti takrat, ko je treba do nekega drobiža dospeti, le-tega pa ni in ni…