Staranje je bolezen?!

V teh dneh sem slišal, v neki »resni« in celo »poljudno-znanstveni« zadevi, v okviru »resnega« programa nacionalke, da je staranje bolezen, in da ga kot takšnega obravnava tudi Svetovna zdravstvena organizacija…

 

Če izhajam iz te ugotovitve, s katero se sicer nikakor ne morem strinjati, lahko dospem tudi do tega, da ugotovim, da je čas škodljivec, pravzaprav neko bolezensko stanje, kajti staranje ni nič drugega kot nabiranje-časa, odmerjenega neki, in vsem, posamičnosti. In – če se sprijaznim s takšno ugotovitvijo, potem me, če se malček pošalim, ali pa tudi ne, nič več ne čudi to, da svet z dolžino trajanja svoje »demokratičnosti« postaja vse bolj bolan…

 

Vrag je, kadar drobtinice skušajo dospeti nad celoto, še zlasti je vrag takrat, kadar so te drobtinice bedaki, pa čeprav priznano »strokovnjaki«, in je ta celota Narava, kajti – nikjer ni moč najti takšne dovršenosti, takšne logičnosti, smiselnosti, kot prav pri Naravi, pa bi bilo moč sklepati o tem, da Narava ve kaj počenja, in čemu…

 

In bom povsem preprost primer navedel, v katerem bom skušal pojasniti zakaj staranje NI bolezen, pač pa je samo NUJEN, torej potreben proces slehernega obstajanja…

 

Staranje je pot k umiranju, k prenehanju obstajanja. Med le-tem se sleherne podobe živetja razmnožujejo, kar, preprosto povedano, pomeni, da bi stanje na planetu že zdavnaj postalo nevzdržno, da bi več živetja na njem ne bilo, ko…

 

Ko bi ne bilo staranja in umiranja! Tam, kjer se vse razmnožuje (množi) in nič ne odpada (umira), tam nastane gneča, in to silovita gneča, pa ko bi zares iznašli »zdravilo«, ki bi učinkovalo proti »bolezni«, imenovani staranje… si predstavljaš, nobeno drevo ne bi padlo na tla, samo množila bi se… nobena zver ne bi poginila, samo množile bi se… nobena dvonoga bebavost ne bi umrla, samo množila bi se…

 

V vsem času, kar obstajajo drevesa, zveri, bedaki… kaj meniš, ko ne bi bilo staranja, in umiranja, bi danes ne raslo drevo ob drevesu, vse bi bilo z drevjem prekrito, in prst bi, gotovo, iznašla nek način, da bi še hranljiva ostala, in bi ta drevesa imela nekaj »jesti«… ne vem, morda bi, ta prst, bebavost pretvarjala v hranljive snovi…

 

Pod silnimi krošnjami, gosto razraščenimi, podrast in trava do trohice svetlobe ne bi dospela, pa bi Narava, domnevam, za ne samo rast, pač pa predvsem za živetje rastlin potrebne svetlobe, osvetlitev ustvarjala prav tako iz bebavosti?!

 

Ko bi bila zver ob zveri, in bi le-te, za potrebe preživetja, do zadnjega travožera vse požrle… bržčas bi tudi v takšnem primeru Narava našla način, da bi že omenjena bebavost polnila njihove želodce…

 

Ko med bebci ne bi bilo umiranja… baje je osem milijard »človeštva« preveliko breme za planet, vendar – ko le-ti ne bi umirali, kaj meniš, koliko milijard bi jih danes živelo na planetu?!

 

Ne, ne, ne trudi se z ugotavljanjem tega števila, kajti odgovor je sila preprost – na planetu enega samega bebca ne bi bilo, vsi, do zadnjega, bi že zdavnaj izumrli, ker ne bi imeli česa jesti in piti, ker bi, preprosto, tudi ostale podobe živetja, vse, do zadnje, izumrle!

 

Baje je tako, da se je iz lonca moč najesti samo toliko, kolikor hrane se v njem nahaja. In vidiš, tudi planet je neke vrste lonec, iz katerega vsi zajemajo (in v katerega, prav s svojim umiranjem, tudi dajejo), tudi prst je količinsko omejena, in njene hranilne sestavine, in tudi vse surovine, potrebne za samo živetje, ne segajo v svoje neskončnosti…

 

Pa bi si upal trditi, da Narava še kako dobro ve o tem, čemu si je omislila čas, njegovo iztekanje, staranje (iztekanje posamičnosti) in, na koncu, tudi umiranje, in sta, če upoštevaš dejstva, potemtakem staranje in smrt nič drugega kot povsem naravna, prepotrebna procesa za obstanek živetja na planetu!

 

Ajnštajn je ugotovil da »je človeška neumnost neskončna«. Neskončna gotovo ni, neskončen, časovno gledano, prostorsko pa tudi, je samo proces nenehnega kroženja, nenehnega spreminjanja, nenehnega porajanja živetja iz odmiranja istega… je pa res, da zmore ta »neumnost«, bolje bebavost, še zlasti, kadar je »strokovna«, neskončno škodo povzročiti, pa je skrb vzbujajoče to, da je celo v takšno organizacijo, kakršna je Svetovna zdravstvena organizacija toliko bebavosti dospelo, da se ne zmore drugače izkazovati kot – z bebavostjo!

 

Seveda… po eni strani ugotavljajo, kako s staranjem rastejo določene težave, ne samo tiste neposredno družbene, ki govorijo o tem, da s časom postaneš dela nezmožen (ne doprinašaš več, vsaj v materialnem pogledu, skupnosti, obenem pa si ji v breme, ker mora tudi zate poskrbeti, da do konca odživiš), pač pa tudi tiste, ki pravijo, da je vse, kar je materialno, potrošne narave, se obrablja, izgublja na svojih vrednostih in zmožnostih, potemtakem, posledično, poraja zdravstvene težave; in govorijo o tem, da planet kmalu ne bo več zmožen nahraniti vsega dvonogega življa, ker se prehitro razmnožuje… po drugi strani pa govorijo o starosti kot bolezni, jo skušajo raztegovati, celo odpraviti njena učinkovanja, s čemer želijo, očitno, že tako problematično (tako jo tudi obravnavajo, v vsakdanjem govoru) starost prebivalstva, ki vse višja postaja – še zvišati…

 

Ne vem čemu se mi tako dozdeva, a takšna izkazovanja, ki so sicer občosti sila simpatična (malodane vsakdo bi rad daljšal svoje sila-pomembno-živetje), me spominjajo na nek pašnik, ki zmore zagotoviti preživetje nekim, na primer, desetim kravam, a se njihov lastnik odloči, da bo namesto desetih raje sto imel…