Prav
vsak korak mi je velel,
postavljal
me v izbiro,
kar bi,
in česar ne, hotel,
kar
gre, in ne, v maniro…
Je
terjal davek, in ga žel,
vse treba
je plačati,
na
mojih plečih je trpel,
na njih
hitel obstati…
Nikdar
kot vsi tako počno,
ni njihovo
za vzore,
pa
znalo biti ni lahko
v
čakanju neke zore…
Ko
proti toku, ki besni,
v bodoče
se podajaš,
takrat
te zrušiti želi
in
vselej sam ostajaš…
Izbiral
sem na svoj račun,
ne sebi,
le za prav,
medtem
ko mi prav vsak je kljun
neke
levite bral…
In
danes zmorem v miru stat,
čistih namer,
vesti,
da
tisto še kar je izbrat
ne
skruni mi poti…
Neumen
je, docela, svet,
se nima
s čem hvaliti…
mi v
miru je s seboj živet,
da v
mir bom smel oditi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar