Mala, nekoč…

Nekoč je bilo popolnoma drugače, kot je postalo, kasneje, in je bila sprememba neizogibna, in celo proti volji obeh, ki sta jo izkazala…

 

Tako silovita je bila, ta sprememba, da ni moč govoriti o nekih prilagajanjih na čas, na neke dogodke, ki naj bi, s slabim, spremembo pogojevali. Daleč od tega, slabega ni bilo, vsaj v tistem delu neke skupnosti, ki se je v svoji razkriti, iskreni podobi izkazoval. A je bila sprememba, kljub temu, porojena, in je rasla ter prerasla tiste meje, ki so še dopuščale, da je skupnost obstajala, čeprav, žal, vse bolj zaradi same sebe, zato, da je obstajala…

 

Nekoč je bila svetloba. Bil je dan, s soncem obsijan, vedrega neba, poln topline, nasmehov in smeha. Potem je nastopilo popolno nasprotje, tema, oblaki so zakrili sonce, in preprečili očem dospeti v globine modrine, nasmehi so izginjali, smeh je poniknil, neznano kam…

 

Tata je o sebi, kasneje, marsikaj slišal. In slišano ga ni samo presenetilo, kruto presenetilo, s svojim govorjenjem o nečem, kar niti zdaleč ni resnici ustrezalo, pač pa ga je zabolelo, bolelo, potolklo.

Ja, marsikaj sem slišal, kar naj bi, tozadevno, o meni pričalo, celo to, da sem se vselej z nasiljem izkazoval, a da, ob tem, nikoli ene same žal besede nisem izrekel, se nikoli s kakršno koli podobo nasilja izkazal. Dete moje ljubo, tata niti enkrat glasu ni povzdignil, z vrati zaloputnil, v nekem besu hrbta obrnil… a je bil doživljan kot nasilnež. Takšen čuden, prijazen nasilnež, ki je dobro počel, a povsem »normalen« nasilnež, za razne butaste »strokovnjakinje«, ki se, ob slišanem, niso znale niti o tem povprašati, če je običajno, za nasilneža, in nasilje, da se z lepim izkazuje…

In še bi ti znal pripovedovati, kaj vse naj bi tata zbujal, od nenehne želje po begu od njega, naprej, čeprav se ta želja ni in ni hotela udejanjiti, kljub neštetim priložnostim, ki so dobesedno prosile tisti svoj daj-izkoristi-me-ubeži-mu…

Ja, veš, tvoj tata je živel sredi Kočevskega roga, v zemljanki, in je svoje »žrtve« na verige priklenjal, pa so, uboge, trpele, ob njem, želeč mu ubežati…a so se, pardon, se je, ena sama, takšna »žrtev«, vedno, in to nasmejana, vračala k tati, tako iz službe, kakor tudi takrat, ko je bila več kot sto kilometrov stran, od tvojega tate, na obisku pri svojih starših, in ko je tati, praktično, že »ubežala«… in, vidiš, dete, tudi to, da se vračaš k tistemu, kateremu »želiš ubežati«, in si mu, dejansko, že »ubežal«, je bilo nekim »strokovnjakinjam« popolnoma običajno, »normalno«!

Pazi, dete, papir, četudi v podobi šolskega spričevala, žal o ničemer ne govori, razen o tem, da je šola postala nekaj hudo bednega, nekaj, kar pričakuje samo to, da se naučiš slišano ponavljati… četudi »osvojenega znanja« sploh ne razumeš, četudi postaneš »strokovnjak«, ki niti tistega, kar naj bi počel, ne pozna, ne razume!

 

Kakorkoli že, in ne bodi žalostna, zaradi tega, ta sprememba je posegla tudi v samo vrednotenje tvojega tate. Nekoč je tata poslušal, da si sicer ljubljena, a da je tata pred teboj, da ga ni bitja, na celem svetu, ki bi bilo ljubše. Niti lasten otrok. In je, kasneje, po tem, ko si se rodila, tudi to vrednotenje, tate, zapopadlo popolnoma drugačno podobo. In je tata postal… kako bi se, na lep, uvideven način dalo reči? Hm, dajva tako: zadnja luknja na piščali! Vse ostale luknje so bile pred njim…

 

Marsikaj boš, domnevam, slišala, tudi o meni. Od silnih nekih, ki »vedo«, da me poznajo, ki »vedo«, kako je prav, na tem svetu. Prav, kakopak, da njim ustreza, ne nekim vrednotam, ne nekim ciljem, ki naj bi o človečnem sobivanju govorili. Bog ne daj, da bi še kakšna načelnost, moralnost v njih »prav« posegala…

 

Veš, gotovo si boš zapomnila, da se zna tata tudi razjeziti. Obenem veš, da tata objame, stisne, zmečka, tudi hipec za tem, ko jezo izkaže. Poreče tisti svoj driska-moja-lepa. In veš, da tata izkoristi vsako priložnost, še najmanjšo, za to, da te poljubi, pa čeprav »samo« na laske, vrh tvoje trmaste buče. Ja, tudi o tem ti bodo znale »strokovnjakinje« povedat, da tata ne zna imeti rad, ker – če bi znal, potem se ne bi razjezil…

 

Ko ti bodo pripovedovali o »meni«, ti razlagali tisto, do česar še zdaleč ne sežejo, takrat pomisli na vse tiste trenutke, ko si začutila potrebo po tem, da se stisneš k meni, pa čeprav me samo za nogo zagrabiš, objameš, takrat, ko kuham, posodo pomivam, ti pa si na tleh, in izrečeš svoj moja-moja. Pomisli na to, kako poskakuješ od sreče, nasmejana, skozi smeh z vzkliki navdušenja izkazuješ radost, ob tem, ko me, po nekem tednu, spet vidiš, ko pote pridem. Ja, tudi o tem bi ti »strokovnjakinje« znale povedat neka svoja »strokovna« mnenja, kajti tata, po njihovem, ni dober. Ni pošten. S tato je nekaj hudo narobe. V nasprotnem bi mu verjele, ko je govoril, a mu niso. Čeprav so, določene, »strokovno«, in celo bebasto, govorile o tvojem tati, da je pošten človek…

Verjemi, sem povedal, eni teh butar, da bolj neumnega bitja nisem srečal, in da ne verjamem njenemu govorjenju o moji poštenosti, kajti – če je nekdo pošten, potem mu prisluhneš, upoštevaš njegove besede…

 

Kakorkoli že, Sera moja mila, pomisli na tista tvoja razigrana poskakovanja, po kavču, vsakokrat, ko hitiš biti prva na njem, in čakaš, da se ti tata pridruži. Verjemi, ne pričakuješ z nasmehom, razigranostjo… ne vračaš se k njemu… ne pričakaš ga z nebrzdano radostjo… takrat, kadar ti slabo dela, kadar se ga bojiš, do njega ničesar ne čutiš, celo skušaš od njega ubežati. Ne, ne izkazuješ se na tak način, pa čeprav je kretenskim »strokovnjakinjam« takšno izkazovanje povsem »normalno«, niti pomisleka vredno, takrat, kadar ga do »neljubega« nekoga izkazuješ!

 

Dete, ni ga, na širnem svetu, ki bi ti znal več, bolje, in razumljiveje o življenju povedati, ti skrivnosti razkriti, kot ti zmore tvoj tata. Ni ga, če ga še tako iščeš! In ga ni, ki bi te imel bolj rad, kot te imam jaz, pa čeprav me znaš tudi ujeziti, in čeprav te, resnici na ljubo sila redko, tudi kaznovati znam, čeprav… večinoma obljubljam, neko kaznovanje, in se izkaže, da ga »nisem zmožen« izkazati, seči po njem… nasilnež grdi, svojevoljnež, kakršen sem…

 

Kakorkoli že, pomisli, dete moje, takrat, ko jih boš poslušala, o tem, kako ti mene, mojo prisotnost, bližino doživljaš. Veš, na žalost obstajajo tudi takšna stanja, v katerih tisti »nekaj notri«, v prsnem košu, pravzaprav tam, o čemer ne ti, ne absolutna večina, ničesar ne veš, v podzavesti, v podobah čutenja, ve, zares ve krepko več, in pravilno, kot »ve glava«. Zlasti, če je preveč »pametna«…

In ko boš o tem razmišljala, se povprašaj, če je lahko nekdo, ki se z dobrim izkazuje, slab, z nežnostjo, nasilen, s spodbujanjem tvojih odločitev, tiranski, z odpovedovanjem lastnim potrebam, v tvojo korist, sebičen… Povprašaj se, ti nisi »strokovnjakinja«, in, upam, nikoli ne boš, pa ti bo, hipoma, jasno, to, kaj smeš, in česa ne, »v zakup vzeti«, iz nekih o »meni« njihovih pripovedovanj. Naučila se boš, da »vedo« izključno »po svoje«, pri čemer so dejstva, njim, docela nepomembna zadeva. Do njih niti dospeti niso zmožni!

 

Ja, tudi mama ti bo pripovedovala o meni. Boš videla. Domnevam, da se ti bo zazdelo, da jo, ob pripovedi, tožno gledaš, da jo boli, in občutek te ne bo varal. Močno dvomim, da boš, od nje, o meni eno samo grdo besedo slišala, čeprav… sem jih jaz, na svoj račun, toliko, da mi je hrbet popustil, pod težo bremen. 

Tata se ti nikoli ni, in se ti ne bo, lagal. Ko rečem, da je gugalnica mokra, ali, da je premrzlo za guncanje, je tako tudi res, in česa takega ne rečem radi tega, ker se mi ne bi dalo ukvarjati s teboj. Sicer pa dobro veš – sredi dneva, ob »polnem« soncu, ko zrak dovolj ogreje… zna tata tudi uro, in več, gugalnico, in tebe na njej, potiskati, da mu malodane roka, in hrbet, odpadeta.

Ne, od mene laži ne boš doživela. Morda ti bom kaj zamolčal, da ti bolečino prihranim, zagotovo bom povedal, pojasnil tvoji starosti primerno, a lagal se ti ne bom, ker…

Veš, tvoj tata je velikokrat pozival k resnici, in govoril o tem, kako je govoriti resnico najbolj preprosta zadeva na svetu – ne potrebuješ pomniti laži, jih zapisovati, da te ne bi, na njih, »ujeli«, pač pa te lahko zbudijo sredi noči, in boš, še popolnoma »matast«, povedal natanko tako, kakor je, po resnici…