Mala, morda...

Mala, morda ti bom uspel, nekoč, ko boš večja, in če ti ne bom, takrat, le v spominu ostal, pripovedovati. O življenju, o poštenosti in lažeh, zahrbtnosti, goljufijah, o iskrenosti in pretvarjanju, potvarjanju, o zaupanju, in o tistih, katerim niti slučajno zaupati ne smeš, pa o tem, predvsem, kaj je, in kako se izkazuje, pravi imam-rad/a-nekoga…

 

Morda ti bom uspel pripovedovati o etičnosti, moralnosti, o razlogih njene potrebnosti, o tem, kakšen bi bil svet, ko bi morala obstajala, v obče, o tem zakaj moraš hoditi vzravnano, gledati v oči, v obraz povedati, in biti pošten tako, da si res, sproti, takrat, ko je to potrebno, in ne biti »pošten« za nazaj, takrat, ko je nevarnost že minila, in se več s tozadevno poštenostjo ne izpostavljaš…

 

Morda ti bom pripovedoval o tem, zakaj je tvoj tata, ki je izkazoval, vse svoje življenje, krepko drugačne zmožnosti, kot jih zmore izkazati večina, navaden »idiot«. Ki niti v materialnem pogledu ni »znal« zase poskrbeti, tudi takrat ne, ko se je znašel v hudo nezavidnem položaju, a je, kljub temu, svoje imetje na otroke prepisal. Pa čeprav bi, s tem imetjem, lahko brezskrbno živel…

 

In ko ti bom o vsem tem, pa še o čem drugem, pripovedoval, in boš, do tedaj, morda, že nekaj lastnih izkušenj nabrala, upam, da mi boš pritrdila, meni, in mojemu »idiotizmu«, in boš tudi sama prepričana v to, da boš raje odživela, odtrpela svoje življenje kot človek, kot da bi…

 

Vesel bi bil, ko bi videl, da bi tudi kakega drugega tovrstnega pripovedovalca našla, a močno dvomim, da boš imela takšno srečo. Malo nas je, namreč, »idiotov«, na tem svetu, dočim so vsi ostali »normalni«. V prevodu, ki dejanskim stanjem ustreza, običajni oziroma nič posebnega. In vsi ti ostali bi ti o tem, o čemer ti bom, morda, jaz govoril, govorili popolnoma drugače. Pravilno, kakopak (hahahahahahaha). In…

 

Ko boš imela svoje otroke, razmisli…

Večina komaj dočaka dan, da se otroci osamosvojijo, pa da starša lahko »spet po svoje zaživita«. Razmišljaj, dete, takrat, o tem, če želiš imeti ob sebi, čim več, tiste, katere imaš zares rad, ali komaj dočakaš, da se jih znebiš, in si z njimi takrat, pač, kadar ti tako prija. Kadar tistemu, sebičnemu, imam-zares-rad-samo-sebe tako ustreza.

 

Verjemi, tata bi tebe, vse svoje štiri, nenehno ob sebi imel, vam pri roki bil, skrbel vaše skrbi, nosil vaše težave, se veselil vaših veselj… a kaj, ko je tata »idiot«, pa vse, kar naredi, naredi napak, v svetu »pravilne« večine.

 

Ja, veš, dete, nikar ne verjemi tistemu občemu, da je svet pokvarjen zaradi nekih posameznikov… in ne zaradi tega, ker je pokvarjenost »normalna«, bolje, običajna, nič posebnega… Oni so samo uboge »žrtve«, katere neki posamezniki silijo v potrošništvo, in v poneumljanje pred zasloni (tega sicer ne vem, kako je moč neumnost poneumljat, ampak naj jim bo), pa v modne trende, da o čem drugem, s čemer se tudi izkazujejo, raje ne govorim.

 

Kakorkoli že, morda ti bom, nekoč, pripovedoval. Če ne, potem pa – naj se ti, nekje, iz tvojih globin, porodi drobna misel, nek občutek, nerazložljiv, neko čustvovanje, na temelju katerega se ti bo zazdelo, kot da se je tata s teboj veliko, in nenehno pogovarjal, tudi takrat, ko ni bil ob tebi… in kakor se pogovarja z vsemi svojimi štirimi. Če boš imela otroke, boš razumela, upam.

 

Ste edina svetloba mojega življenja, in jaz vaš tata/oče »idiot«.