Sera, pridi sem.
Tata gjabi, tata gjabi... se sliši, med njenim smehom.
In tata zagrabi.
In vsakič, ko jo dam spat, se, barabica, na moj del kavča uleže, dobesedno poskakuje, smeje se, čakajoč na to, da jo bo tata "gjabil", jo "amal", kotalil...
A se vsaj učiva, dokaj uspešno, da v hiši ni tatinega stola, mize, kavča... pač pa da je malodane vse, razen nekih oblačil, osebnih predmetov, od Lile in tate.
Nekoč je bilo še od nekoga, vsaj mislil sem, da je temu tako, a kaj, ko... "življenje" po svoje obrača, tako, kot "po svoje" sleherna neumnost samo sebe izkazuje. In ni dobro, v takšnih primerih, z dobroto, z iskrenostjo, z zaupanjem, s tistim dejanskim rad-imeti... hiteti, ker jih, prav zaradi tega, tako po glavi dobiš...
Ja, vem, se zavedam, tudi poznam, različne razloge določenih izkazovanj, a kaj, ko poznavanje teh razlogov niti malo ne more vsaj delčka sprati, tistega, kar se kot skrajno neprimerno, nedopustno, vse obsodbe vredno izkazuje!
Ni komentarjev:
Objavite komentar