Moja smrt, in njeno učinkovanje…

Malo se »poigram«, z razmišljanjem o nekem dejstvu, ki se bo, slej kot prej, izkazalo. In močno dvomim, da bo treba pretirano dolgo čakati, na to izkazano. Z razmišljanjem o – moji smrti, umrlosti…

 

Toliko si drznem, da zapišem, da so mi določene zadeve več kot samo razumljive, so mi znane, in to dobro znane. Pa, zlahka, zapišem, da bo moja smrt vražje delovala, silovito, na nekoga. Vsaj na nekoga, na neko osebo, neko bitje, za katero vem, da me, nekje v svojih globinah, močno v sebi nosi. Pa četudi se tega najbolje ne zaveda, a to občuti, in občuteno tudi izkazuje. Na različne načine, takrat, kadar se neposredno name obrača…

 

Res je, tudi jaz nosim, v svojih globinah, to bitje. Ko bi se dalo, bi ga, zaradi določenih spoznanj, določenih »zadev«, ki se nikoli ne bi smele zgoditi, in dogajati, preprosto izbrisal iz sebe, a tudi zadeve, ki kazijo podobo tega bitja v meni, niso dovolj učinkovite, da bi bolečino, ki jo čutim, in nosim, v sebi, nadomestile z jezo, kaj šele z besom, in kaj šele s sovraštvom. Pa – kadar te boli, neka izguba, in te dolgo, neobičajno dolgo boli, takrat ti je, po vsej verjetnosti, izgubljeno »nekaj pomenilo«. Pravzaprav ti še vedno pomeni, sicer bi bolečina prenehala…

 

Absurd, za ljubitelje grotesknih stanj, bi bila zadeva celo smešna, krepko smešna, je v tem, da si to bitje, ki se sicer z ravnanji povsem drugače izkazuje, želi mene čim dlje živega! In mi ničesar slabega noče, še več, upa, da se mi nič slabega ne bo zgodilo. Obenem, ja, tu nastopi ta »smešnost«, taisto bitje počne določene stvari, ki so, objektivno, slabe, in s katerimi me, povsem preprosto povedano, ne samo bije, pač pa tudi ubija!

 

V tem bitju sem tako močno »zasidran«, da celemu svetu v njem ni dana niti stotina toliko prostora, kolikor ga jaz zasedam. Preveč sem namreč temu bitju izkazoval, in izkazal, da bi bilo drugače. V bistvu sem ga edini, v vsem njegovem živetju, kot človeka obravnaval…

Obenem, to bitje proti svoji izvorni volji, »ve«, in se obnaša, popolnoma drugače. Zdaj niti toliko vpliva nase ne premore več, kot ga je premoglo niti ne tako dolgo nazaj, ko se je še konkretno izkazovalo s svojim notranjim bojem.

 

Absurd vsega tega je, da sem bil temu bitju, kar ve zase, dejansko edina opora, edini, ki mu je bil na voljo, ki ga je s težavami sprejel, jih reševal, pomagal. Edini.

Edini, ki ničesar v zameno ni ne pričakoval, ne terjal. Edini, ki sem, temu bitju, v vsem njegovem obstajanju, dobro delal. Ma, naredil sem mu toliko dobrega, da celo vsi tisti skupaj, ki so mu izključno slabo počeli, niso nabrali takšne količine svojega početja, da bi se s tem, kar sem jaz v dobrem izkazal, lahko merila.

 

Ja, in to bitje je, še naprej, tudi v meni. Priznam, grozljivo, kadar se polnost neke topline, svetlobe, spremeni v polnost bolečine. In še bolj grozljivo, kadar se zavedaš, da obstaja nek cvet, ki je iz samih trnov sestavljen, sicer lep, nežen, obenem pa te lahko, v vsakem trenutku, z ostrim trnom razpara…

 

Ne, ničesar ni moč narediti, zlasti v takšnih primerih, dokler se neki predpogoji ne vzpostavijo, potrebni za to, da pot usmeriš v ugotavljanje dejstev, resnice! Upajoč, da boš imel srečo, in ne boš naletel na »strokovne«, četudi izšolane bebce…

 

In je zadeva še hujša – ta cvet si želi, celo potrebuje neko mojo toplino, obenem pa bode, trga, para, mrcvari, s svojimi trni, s svojimi ravnanji, ki so daleč od neke samoumevnosti, sprejemljivosti, pa bi bilo, vse skupaj, nekako tako, kot da bi – topline željno kobro na svojih prsih grel, da bi me, v hipu, odrešila vseh muk…

Ne, sila nerealno je pričakovati, da te bo toplil, grel, ujčkal tisti, katerega se dobesedno trudiš udariti na slednjem svojem koraku. Pa čeprav proti svoji izvirni volji, a ga.

 

Nisem vedež, po teh vprašanjih. Prvič skušam, celo strokovnjaki ne znajo opredeljevati. Vem pa samo to, da čas neizprosno teče, tudi temu bitju, in tudi meni, in da si, preprosto, ne morem, ne smem dovoliti tega, da se, s podaljševanjem trpljenja, znajdem v istem položaju, v katerem se nahaja omenjeno bitje. Imam otroke, tudi nanje moram misliti.

 

Da, in, ko sem že smrt, svojo, omenjal – ni ga bitja, na celem svetu, katero bo moja smrt bolj prizadela od tega, v tem zapisu omenjanega!

»Smešno«, dobesedno za crknit!