Nekaj časa še mislim »živeti«…

Da, res je, nekaj časa še mislim »živeti«. Pravilneje bi bilo, ko bi napisal obstajati, kajti – življenje je, vsaj v mojih očeh, v mojih pojmovanjih, nekaj krepko večjega, kompleksnejšega, kot zgolj žreti, piti, zadovoljevati neke telesne potrebe, imeti-se-čim-lepše… življenja, v bistvu, sploh biti ne more, če se ne izkazuješ na načine, da iz sebe daješ, sebe, nečemu, nekomu drugemu! Jemati in vzeti, žreti in požreti namreč zmore sleherna žival, jaz pa to nisem, in ne želim biti!

 

Po zasnovanosti sem socialno bitje. Ki pa se je, zaradi »okoliščin«, potisnilo v osamo, na nek svoj, od preostalega sveta vsaj relativno oddaljen breg.

 

Po zasnovanosti sem razumsko bitje, ki se je, zaradi taistih »okoliščin«, potisnilo v osamo. Pred tem sem namreč ugotovil, da ne zdržim več biti sredi neumnosti, pardon, sredi pametnih, in mi je bivanje med njimi, iz leta v leto bolj, posta(ja)lo sila težavna zadeva.

 

Po zasnovanosti sem nesebičen, uvideven, iskren, dober… pa mi nasprotja naštetih značilnosti dvigajo želodec, me dobesedno na bruhanje silijo. In sem se, tudi radi tega, potisnil v osamo. Ob čemer…

 

Nikoli nisem zgolj obstajal. Tega ne znam, še več, tega ne želim! Ne bi zdržal, ko bi bil, na tem svetu, v odmerjenem mi času, samo radi tega, da mi-je-čim-lepše. Potemtakem moram nekaj početi, se z nečim izkazovati, nekaj snovati, tvoriti, graditi, izgraditi…

 

Da, dela sem si, s tem svojim bregom, kar nekaj nakopal. Košnja, obrezovanje, vzdrževanje pol hektarja, in na njem zasajenega… terja nekaj časa. Prav. Uživam, ko gledam, kako trud rojeva sadove, kako iz paličice raste upoštevanja vredna rastlina. S samimi plodovi, s pridelki, pa, za razliko od večine, nikoli nisem zadovoljstva vzbujal. Ja, prija, če je letina dobra, in zlasti, če obstaja nekdo, da se posladka, da mu, ne nazadnje, smem podariti…

 

Imam tudi čičke, štiri. Zlasti Malčica je veliko časa pri meni, pa takrat večinoma nimam časa, da bi se s čemerkoli drugim ukvarjal. Je še krepko premajhna, da bi bila, pa čeprav samo za pet minut, sama sebi prepuščena. Ampak…

 

Z bregom sem nek, bolj ali manj ne/uspešen, vzgojitelj nekega rastja. Prav. Z otrokom, in z otroci, sem oče, starš. Tudi prav. Jaz pa sem tudi kot tvorno bitje zasnovan, kot nekdo, ki, malodane iz nič, nekaj ustvarja, ustvari. Prav, tudi to je prav, meni vsaj. Sem drugačen, krepko, od večine, in imam, v povrat, to prednost, da imam nekaj v sebi, da zmorem, nekaj, iz sebe tvoriti. Pa, denimo, pišem, čeprav…

 

Tudi tu se mi pojavlja, nenehno, vprašanje – zakaj? Zakaj, hudiča, še pišeš?!

Objavljati, v tiskanih medijih, sem nehal, leta nazaj. Svojevoljno. Nisem klovn, da bi povprečje zabaval!

Tudi rojevanje nekih knjig me ne mika več. Jih je bilo, več kot dovolj, pri čemer jih je nekih dvajset, verjetno tudi več, še v podobah rokopisov »spravljenih«, nekje, da, s časom, v pozabo dospejo, da, preprosto, izpuhtijo. Čemu bi se trudil s tistimi, in zanje, katerim so »doktor romani«  najbolj strokovno, njih zmožnostim primerno čtivo?!

Tudi neko teorijo, bojda strokovno, sem zapisoval, a se tudi pri njej pojavi, ta vražji, čemu to počneš?! Itak »vse vedo«, itak so stoletja potrebna, da resnica, če ji je sploh dopuščeno, pridobi pravico bivanja, na planetu Zemlja imenovanem!

 

Ja, razmišljal sem, da bi se s terapijo začel aktivno ukvarjat. A sem tudi to odmislil. Ne mislim vsakogar, dobesedno s ceste, v svoje domovanje voditi. Da pa bi do drugačnih, prostorskih, možnosti dospel, za kaj takega pa sredstev nimam. Ne volje, če povsem po pravici povem. Tako da…

 

Ja, še iščem, že ne-vem-kolikič, in spet, neko zadevo, s katero bi, spet, menda že petič, osmislil lastno obstajanje, in ga, znova, v življenje spremenil!