Resnici v oči

Ničemur lepemu se nimam več nadejati, lepemu, dobremu…

 

Vse življenje sem iskal eno in isto, Dobroto, Nesebičnost, Iskrenost… in ko je že kazalo, da sem našel, so se utvare razblinile, spoznano pa mi je vse bolj potrjevalo neke prejšnje ugotovitve o »dobrem«, »srčnem«, »poštenem« svetu.

 

Udarcev sem vajen, in pljunkov tudi. Resda me niso uspeli potolči, vsaj do konca ne, resda me niso uspeli vreči v svoje blato, in me vanj potopiti, me v njem zadržati, a jim je uspelo veliko drugega…

 

Uspelo jim je rane zasaditi, v srce, in jih sproti »negovati« na način, da se nikoli ne bodo zacelile. Pač pa bodo krvavele, in bolele, dokler bo utripalo, to, kar sem hitel dajati.

 

Uspelo jim je v dušo namestiti bolečino, skrbeti za to, da ji hrane ne zmanjka, pa raste, se krepi, medtem ko se duša bori, preprosto, zgolj za to, da ostane to, in takšna, kar, in kakršna je od nekdaj.

 

Uspelo jim je izpiti, malodane do konca, vse moje moči. Tam, kjer volja ugasne, tam je težko moči nabirati. Že za sproti, kaj šele za to, da bi nekaj novega zastavljal.

 

Ja, bolj kot sem hitel v dobrem, bolj je bilo to dobro zlorabljano. Izdajano. Celo med smetje metano. Poteptano, zmrcvarjeno, ubito.

 

Kaže, da sem preveč iskal, in bore malo našel. Kaže, da bi bilo, morda, bolje, zame, meni, ko bi iskal to, kar iščejo vsi, povprek, nenehno. Da bi meni bilo čim lepše, čim boljše, da bi kopičil ter skozi nakopičeno sebi nek, tozadeven vsaj, in ničvreden, spomenik postavljal. A je zato treba imeti tisti nekaj, katerega še najbolje opišem z besedami kadar-v-sebi-ničesar-nimaš-se-s-tujim-perjem-izkazuješ.

 

Okoliščine mi nikdar niso bile naklonjene. Vedno sam, na svoji poti, vedno kljubujoč vetrovom, vedno drugače in drugačen od malodane vseh ostalih. Vedno jaz, en in edini, z enim in edinim obrazom. In takšnega so me tudi »spoznali«, tisti, ki menijo, da me poznajo. Dejansko pa ne sežejo vame, vsaj globje ne, pa da bi, približno, vedeli, o tistem, kar se nahaja za mojimi besedami. Ne pomagajo besede, ne pomagajo razlage – če ne poznaš, če ne razumeš vsebine, ti je, morda, lahko vsaka definicija razumljiva, besedno, a če jo še tako dobro znaš, ne veš, o čem govoriš…

 

Ničesar več nimam pričakovati. Dobrega in lepega. Bi bil nor, ko bi to počel. Nor, ker izkušenega ne bi upošteval, ker bi zanemaril številna spoznanja, ki mi o drugem, drugačnem govorijo. Pravzaprav…

 

Eno samo zadevo pa smem pričakovati, celo vem, da jo dočakam. Zadevo, ki mi bo vse razrešila, in mene odrešila tega sveta, na katerem je, očitno, z menoj nekaj hudo narobe. Če so že vsi ostali »pravilni«. Konec poti. Moje poti. Temo, ki mi bo oči prekrila, za vedno, da nikoli več ne bom gledal, in videl, »lepot« vseh teh »lepih«, »dobrih«, »poštenih«.