Uvodnik
v Zbornik 2023
Rimanje
zaradi rimanja ni pesnjenje, pač pa je – rimanje zaradi rimanja. Pri takšnem
početju ni pomembna vsebina, kaj šele, da bi neka izpoved hotela sebe izkazati,
morda tudi nekaj sporočati, in sporočiti, daleč od tega, pri takšnem početju
se, celo v skrajno neumnih podobah, izkazujejo zgolj poskusi nekega povsem
neuspešnega prizadevanja, s katerim naj bi zmožnost rokodelskih veščin
izkazovali tisti, ki niti vajeniške dobe niso zastavili.
Marsikdaj
preberem, da je potrebno v otrocih vzbujati verze, ki v njih, bojda, sami od
sebe obstajajo. Marsikdaj preberem tudi o tem, da je časa zmanjkalo, pa je radi
tega manj prispevkov, kot bi jih sicer znalo biti. Ja, marsikdaj preberem
besede, ki mi sporočajo samo o tem, da tisti, ki jih pišejo, sploh ne poznajo tistega,
o čem govorijo…
Tisti,
v katerem so verzi, tisti, kateremu je pisanje del obstajanja, tisti še kako
čuti potrebo po pisanju, tistemu je pisanje eden izmed načinov njegovega
izkazovanja. Brez pisanja, preprosto, sploh zmore ne! In v takšnih ni potrebno
prav ničesar buditi, in klicati, in prositi, pač pa prej, in nasprotno,
brzdati, upočasnjevati, da se izlivi nekega izpovedovanja ne bi predolgo v noč
vlekli, in odščipnili časa, namenjenega počitku.
In
takšnim čas popolnoma drugače teče, pa jim je nekaj minut dovolj, da popišejo
belino lista, dočim so v štirih mesecih pripravljeni malodane romane verzov
izkazati.
In
samo iz teh in takšnih zmore pognati neko življenje, ki se bo, vedno, in
nenehno, skozi verze tudi drugim ponujalo, v samoizpovedi, in v dar.
Pogrešam,
te in takšne, zelo jih pogrešam. Pogrešam čistost njih duš in src, pogrešam
nepotvorjenost, iskrenost njih sanj, zares usmerjenih v smeri Lepote, Dobrote,
in ne v neko povprečno goltavost, v pridobivanje in kopičenje tujega perja,
nekih materialnih dobrin, ki naj bi o vrednosti njih lastnikov govorile.
Pogrešam
otroke, v podobah, katerim njih leta, uradno vsaj, otroštvo, in otroškost
pripisujejo. Pogrešam naivnost, bivajočo na podlagi neizkušenosti, pogrešam
spontanost, temelječo na iskrenosti, pogrešam preprostost, ki zmore, ne trudeč
se k neki, tozadevni vsaj, umetelnosti, izpovedati krepko več, od tistega, kar
poskušajo predstaviti premnogi poskusi umeščanja v svet odraslih, v svet, v
katerem prav veliko dobrega, hvale vrednega, ni najti. Če, kakopak, kloniranju,
fotokopiranju, »vzgajanju« neke namnožene brezličnosti, v kateri je izjemoma
najti drugačnost, posebnost, svojskost, ne pripišem pozitivnega predznaka. Ne
bodi kot drugi, stavek, prevečkrat slišan, izjemoma izkazan.
In
se vidi, pa še kako, prav zlahka, tudi skozi besede, kdo premore nekaj
drugačnega, omembe, in poskusa, vsaj, vrednega, kdo pa je zgolj delček
brezlične, in že tako preobsežne, mase nič posebnosti. In kdo, posledično,
zmore iz možnosti, katere so mu dane, neko življenje graditi, morda celo
zgraditi, kdo pa bo zgolj obstajal, kot obstaja kamen, drevo, dokler mu čas
obstajanja ne vzame.
Ob
tem ne morem, da ne bi, če se ne motim prvič, v vseh rimarajevskih letih, še
neke »malenkosti« omenil…
Prispevki,
sodelujoči v našem rajanju, naj bi nastajali v okvirih učenja slovenskega
jezika, še več, tudi v okvirih graditve neke, vsaj minimalne, najnujnejše
omikanosti, neke, vsaj, splošne izobraženosti, obenem pa v njih mrgoli napak,
in se znajo pojaviti tudi povsem neopremljeni z osnovnimi avtorskimi podatki…
Blagor
jeziku, katerega, bojda, silno »cenimo«, celo »spoštujemo«, in blagor »izobraženosti«,
bosta, kot kaže, v bodoče še bolj »lepšala«, dejansko pa razkrajala, uničevala
ves trud, katerega so, stoletja dolgo, neki sanjači, in tvorci, izkazovali v
svojih željah, da bi kakovost obstajanja vsaj za kanček dvignili na višjo
raven.
V
minulih letih sem imel priložnost spremljati posamezne otroke, skozi njihov
razvoj. Žal, večinoma le skozi »razvoj«. Izkazan tako, da – ko so še zmogli
biti otroci, so znali celo obetati, ko pa so začeli posnemati odrasle, se
truditi biti jim podobni, takrat pa…
Takrat
pa obeti, večinoma vsaj, povsem izpuhtijo! Je priporočljivo imeti samega sebe,
je priporočljivo biti neka posebnost, in ne le neka oštevilčena stran, v
neskončnem morju preslikanega, in v zaman popisanega papirja.
Malček
kritičnosti sem si dovolil, vedoč, da živim na planetu, na katerem, tako vsaj
pravijo, slehernik resnico išče. In jo tudi najde, celo zlahka, žal, neko
svojo, »resnico«.
Letošnje
leto pa je izkazalo tudi nekaj lepšega, kot pretekla, tista »kovidna«. V
katerih je bilo, bojda, manj časa za pisanje, pa četudi otroci niso vedeli,
kako bi, zaprti v prostorih, taistega ne metali (v)stran. Marsikdaj v nekem
dolgočasenju. Idealna priložnost za pišoče, obilje časa, miru… pa četudi
ne-dobro razpoloženje budečega. Da, najlepše, najtoplejše, najbolj izpovedne
pesmi so prav tiste, ki o tožnosti spevajo, in iskreno o zapisovalcu
spregovorijo.
Letošnje
sodelovanje je za polovico večje od lanskega. In s tem, ter tudi s
predstavljanjem v zamejstvu, Rima raja, spet, čvrsti svoje mesto, med vsemi,
vsaj tozadevno, podobnimi ji dogajanji. S čemer dokazuje, da je bilo njeno
porajanje utemeljeno, potrebno.
Žal
ne pridobiva tudi pozornosti »uradnega« širšega okolja. Le-to, najraje, svojo »kultiviranost«
izkazuje z obeleževanjem Dneva kulture… sklicujoč se domala na neobstoječe, na
neke »kulturne dneve«. Pa…
Ko
bi razpolagali vsaj s četrtino sredstev, katera neko, katerokoli, mestece
dobesedno vrže v zrak, z novoletnimi »ognjemeti«, koliko bi šele takrat zmogli
narediti! Tako za posamezne otroke, kakor tudi, posledično, za kulturo kot
tako. A, očitno, ni potrebe po tem, smo, itak, že dovolj, celo preveč – »kulturni«?!
V
upanju, da letos ne bomo, čeprav nehote, izkazali napak, in da bodo vsi
sodelujoči našli svoja imena v Zborniku, tisti pa, katerim je pisanje potreba, predvsem
svoje zapise, se zahvaljujem, vsem.
V
prvi vrsti vrhniški štiriperesni deteljici, brez katere Rima raja niti dneva ne
bi zmogla obstajati.
Nato
pa tudi vsem dekličem in fantičem, ki so spisali, in posredovali, svoje
izdelke, ter vsem tistim, ki so nad tem bdeli.
Ni komentarjev:
Objavite komentar