Odpreš
oči, in dan blesti,
v svoji
vsej milini,
in
ptica v spev nek poleti,
med
zvezde pa spomini…
Pogled
nek šir, do dna, razpre,
mu večnost
ne mineva,
in v
širu je do konca vse,
kar
duša ti opeva…
Ne zna
korak za hip zastat,
ko mavrica
ga nosi,
in se
poda sijaj razdat,
pa ga
krog sebe trosi…
Besede
treba ni budit,
je vse
docela znano,
in
vselej hipec vsak ovit
v
modrine je poljano…
Da,
tudi to se pripeti,
kot čudež
nekih sanj,
kjer
duša v duši se medi,
in je
dajati več, ne manj…
Ni komentarjev:
Objavite komentar