Ko odstavljen dan je…

Sonce sije, dan slavi,

kratkohlačnica žgoli,

naravnala v dir je hlače,

sem ter tja veselo skače…

Ko je razigrano pišče,

svet se kaže kot igrišče,

trava zna mehko ujet,

pa do buške ni dospet…

Levo-desno, sem ter tja,

kakor se veselju da,

krila zna tako razpeti,

da jo je težko ujeti…

Ko za dir umanjka plina,

znajde se v odmor krtina,

pa drugače je veselo,

ko lopatka gre na delo…

 

Še večer, pred noč ko lega,

z radoživostjo se krega,

ni še tema se zgostila,

da bi dete umirila…

Ko odstavljen v noči dan je,

trudnost svojo ceno žanje,

na blazini potovanje

krene v šir med sanje…

 

In prav čuden mir se zdi,

kot da v praznem biva,

kot da čaka, hrepeni…

 

… da zbudi se spet iskriva,

neugnana, radoživa,

pa da dan spet razigrano

v smehu teče neprestano,

neprestano razigrano in od sonca dano!

 

 

P.S.

Driska driskasta… ko je lépo, sva veliko zunaj, in videla me je, da hodim odtočit na travo, pa zdaj, po novem, tudi ona tako počne. Je, menda, lepše, kot na školjki…