Med zvezdami misel…

Na nebu, kot vedno, so zvezde sejane,

le – tokrat ne skriva jih črn oblak,

med njimi mi misel, za hipec, zastane,

da dih ji zapolni noči hladen zrak…

Ne ve, bi podala na daljna se pota,

morda bi pa raje izpregla moči,

namera se rada izkaže kot zmota,

potem pa do jutra miru spanju ni…

Jo vabijo zvezde, nebo je prostrano,

in vselej na njem pester čas se godi,

kot polje, neštetokrat že preorano,

a vselej, nenehno, na novo rodi…

Za hipec odlaša, nato pa povpraša,

pa prosim jo naj se vabilu ne da,

že itak pogosto spokoj mi odnaša

v brezna, globoka do konca neba…