Muca reče…

Muca reče… pa glas sproti dajem na posodo,

zdaj o onem, zdaj o tem, iz trenutka v hip,

druge ni mi, kot da sem povsem vdan v usodo,

k sreči v živcih mi vzdržljiv je še poslednji čip…

 

Muca reče… groza grozna, od jutra do mraka,

ni zabavno, ko se vleče v istem venomer,

tu in tam le kak trenutek pride kot napaka,

da dogajanje se spravi z njim v drugo smer…

 

Muca reče… še na kavču, ko počitek kliče,

a v zabavi mu težko dospeti je na plan,

pa, kot ubogljivosti v okrasek njen pritiče,

muca-reče umiri se šele v svetu sanj…