Še
dopoldne, ko sem odložil koso, sem načrtoval, da bom danes zvečer, tako kot sem
sinoči, tudi kosil, vendar…
Mišice
pritajeno kričijo, dobro sem jih vpregal od sobote naprej, in tudi trebuh, tam,
kjer sem bil operiran, je zgovoren, ko mi pripoveduje, da sem, očitno, nekaj
tkiva, sveže zaraščenega v vstavljeno mrežico, potrgal, ali vsaj natrgal, pa
sploh ne nasprotujem volji, ki se kot popolna nevolja izkazuje, in me nagovarja
v svoj počivaj, počivaj, počivaj…
Naslednji
štirje dnevi so, menda, vremensko obetajoči, pa ni vrag, da ne bi še česa
zmogel opraviti, četudi si današnji večer prosto vzamem. In bom počival,
počival, počival. Trava bo počakala, višja skorajda ne zmore zrasti, in tudi
koprive, mejduš, po meter in pol so visoke, ne bodo zamerile, če me bodo, med
padanjem, pokošene, kak čas kasneje po rokah žgale. So kar zabavne, v šopih
rastoče.
Ni komentarjev:
Objavite komentar