Malodane
hip za tem, ko sem, dopoldne, zaključil pogovor z bratom, je zazvonil telefon
in na moje presenečenje se je oglasil urednik Cicibana in Cicidoja…
Po
daljšem času so nekaj mojega objavili (priznam, toliko je od takrat, ko sem
gradivo poslal, da sem na zadevo že pozabil, jo, v bistvu, odpisal), pa – ker so
že leta minila od poslednjega tovrstnega primera, in ker z njim, kot novim
urednikom, še nisem sodeloval, je začutil potrebo po tem, da preveri podatke o
meni, s katerimi razpolagajo v založbi. In sva uredila zadeve, kar tako,
sproti... in bom v prihodnjih dneh pričakoval poštarja, da mi prinese izvoda z
objavljenim besedilom.
Kakorkoli
že, poleg tega, da me je presenetil, prijetno, me je tudi (z)iritiral, pa sem
se hipoma odločil izvesti nek eksperiment. In sem njemu, posledično, nekaj
pesmic poslal, novejšega izvora in bolj starejšim malčkom namenjenih, predvsem
pa besed(n)o-igralnih, nato pa, v knjižno uredništvo iste založbe, tudi dva
knjižna rokopisa, namenjena otrokom in oba tudi že ilustrirana…
Nisem
vsakdanji, pa tudi moje besede takšne ne morejo biti, in se tega še kako
zavedam, kakor se zavedam tudi izhajajočega dejstva, ki govori o tem, da nisem
najbolj skladen z občim okusom, pa nekih pričakovanj, v zvezi s poslanim,
nimam, in si jih tudi ne drznem poroditi. Pač, bo kar bo, in kakor bo, v obeh
primerih odločanje ni v mojih rokah, pa bi bilo nesmiselno, ko bi se kakorkoli
s tem obremenjeval. Pravzaprav – še raje izhajam iz tega, da bodo zadeve ostale
kakršne so, da potemtakem nikakršnih rezultatov ne bo. Bom preživel, in tudi
nadaljeval, s pisanjem, po svoje in predvsem zaradi sebe.
Ni komentarjev:
Objavite komentar