Senca

Tiha senca, trepetava,

izgubljena v noči tava,

v noči tava, hrepeneče,

a ne kaže ji do sreče,

se v vse smeri obrača,

krene, da se znova vrača,

kamorkoli se nameri,

vsepovsod zaprte dveri…

 

Mesec ji poti razkriva,

a prav vsaka je varljiva,

zbuja neke nove nade,

a korak ji vse ukrade,

se tolaži, da bo bolje,

a ji že zmanjkuje volje,

kamorkoli se nameri,

vsepovsod zaprte dveri…

 

Tiha senca, krhka duša,

želja kruto preizkuša,

mar želiš, morda, si nemogoče,

saj bi ti prav rad pomagal,

a sem tudi sam omagal,

pa mi pot kreniti nič več noče…

 

Tiha senca, počasneje,

sreča stežka se nasmeje,

a prav zlahka zmore izpuhteti,

in celo zna bolje biti,

če ti ni je uloviti,

ko stopi se gre preveč boleti…