Marsikaj
me zna krasiti,
ko o
sebi govorim,
lepšega
ne more biti,
in tega
se veselim,
meni
širna so nebesa,
meni up
je v novi dan,
pravzaprav
sem del čudesa,
od boga
na svet poslan…
Nezadržne
sem narave,
pa me
vleče vsepovsod,
sem
izjemno brihtne glave,
kakor
ves moj slavni rod,
le
obetov mi ne kliči,
ko s
teboj se bom podal,
vsakokrat
spoznanje piči:
žejen
prek vodé ostal…
V mojih
žilah se pretaka
božji lik,
njegov ves čar,
večjega
ni poštenjaka,
za
pravico mi je mar,
le
priložnosti nobene
ne
ponujaj mi imet,
ker –
kadar priložnost krene,
zna
poštenost izpuhtet…
V mojem
srcu šir vesolja,
no,
vsaj nekaj ga zna bit,
dobra
volja je najbolja,
zlasti,
če je kaj za spit,
v
ljubezni prava sila,
zanjo
vselej se razdam,
ni
nikdar me zapustila
kadar
sebe rad imam…
Poštenjak
sem, ni dileme,
spoštovat
me žene vse,
no,
seveda so izjeme,
brez
izjem nikdar ne gre,
pa – če
te drugače vleče
in po
naše ni ti znat,
si skrunitelj
moje sreče,
te ne
morem spoštovat…
Res,
bila je božja želja,
da na
svet me je poslal,
temelj
vsega sem veselja,
kot
svetilnik lik svetal,
kdo bi
rekel, da iz blata
moč je
takšnega spočet,
pa – če
mi namera rata,
bo po
meni ves planet…
Ni komentarjev:
Objavite komentar