Vsaj diham lahko…

Se ne silim v okolje,

se ne silim med »ljudi«,

nimam niti malo volje,

da bi bil tam, kjer smrdi,

se ne silim med bedake,

se ne silim med laži,

med drug drugemu enake,

vse brez glav, srca, časti…

 

Širno meni je vesolje,

le premajhen ta planet,

pa mi je neskončno bolje

ko smem v mislih poletet,

daleč tja, kjer zver ne seže,

kamor ne dospe njih smrad,

tam za hipec, dva, odleže,

v tistem kar imet smem rad…

 

Ne, ne silim se med spake,

med edini drek Zemljé,

bolj me pišejo v čudake,

bolj mi s pametjo ne gre,

ni mi v njihove norije,

v nemoralo, v sram sveta,

tudi v samosti izpije

čas mi, kar izpiti zna…

 

Se ne silim v okolje,

se ne silim med »ljudi«.

Pač, verjamem, da je bolje

kadar dihat zrak pusti!