Že
nekajkrat sem naletel na tovrstno čudenje občestva, ki, s takšnimi vprašanji,
izkazuje le – popolno nepoznavanje osnovnih dejstev, tako na področju
zakonodaje, kakor tudi (in predvsem) na področju delovanja psihe! Pa sploh ni
nič presenetljivega (tudi) to, da taisto občestvo ugotovi, da je »z nekom nekaj
narobe« šele takrat, kadar ta »nekdo«, s svojimi ravnanji, izkaže, da se mu je »zrolalo«.
Da je
temu res tako, da gre za popolno nepoznavanje dejstev, pojasnim, kakopak, tako,
kot tudi sicer počnem, ko pojasnjujem svoje
trditve!
Kot
prvo: z vso odgovornostjo trdim, da še nisem srečal posameznika, ki ne bi bil,
tako ali drugače, psihično »zaznamovan«! Človejaki (psihično) trpijo zaradi
tega, ker živijo v človekovem svetu, potemtakem v okolju, katero jim, naravno,
ni odmerjeno, medtem ko človek trpi zaradi tega, ker (predvsem) odrašča in živi
v okolju človejakov, ki ga s (svojimi) prepričanji prisilijo v to, da začne
misliti (in se obnašati) natanko tako, kot je človejakom »normalno«, torej –
človejaško! Pomeni, da bi bilo potrebno, ko bi hotel doseči popolno
(psihično) zdravost »ljudstva« (kateregakoli!) – celotno ljudstvo podvreči
zdravljenju!
Kot
drugo: obstajajo zakonske opredelitve, po katerih ne samo, da je moč obolelo
osebo prisilno podvreči zdravljenju, pač pa je takšno ravnanje celo zapovedano
(torej nujno!), vendar le v primerih, ko je, za dotično (obolelo) osebo
ugotovljeno, da ni več »opravilno sposobna«, da ni več prištevna, obenem pa s
svojim konkretnim (psihičnim) stanjem predstavlja neposredno grožnjo ne samo
sebi, pač pa tudi okolju.
Kot
tretje: prisilno zdravljenje psihične obolelosti je možno samo takrat, kadar
je obolelost posledica mehanskih okvar (možganov), torej takrat, kadar
zdravljenje poteka s pomočjo zdravil (ki te okvare bodisi u/blažijo, bodisi
jih – začasno in zgolj v času jemanja zdravil – odpravijo, in, s tem, poskrbijo
za to, da se ne izkazujejo, posledično, v podobi nedopustnih ravnanj), kajti –
zdravilo lahko vsakomur (četudi na silo) vneseš v organizem, in s tem začne
zdravilo tudi delovati (telo ne sprašuje o tem, če sme predelati vnesene sestavine,
pač pa jih predela, in tako, predelane, prek krvotoka, s pomočjo krvi, dospejo
tudi v možgane, kjer nato učinkujejo).
In
pridodam sledeče: te (mehanske) okvare so, v bistvu in večinoma, trajne narave,
pomeni, da sama ozdravitev nikoli ni možna, pomeni, da konkretno
zdravstveno stanje obolele osebe terja trajno obravnavo (z zdravili), potemtakem
– trajno zdravljenje.
V
primeru, da je psihična obolelost posledica (preprostega) dejstva, ki govori o
tem, da razumsko zasnovano bitje (predvsem) odrašča in živi v okolju nagonskih
bitij (torej v primeru, da ni prišlo do mehanske okvare možganov), takrat
zdravljenje poteka v podobah pogovora (pomeni, da je temeljno,
pravzaprav EDINO sredstvo zdravljenja – beseda!!!), in za pogovor je značilno
to, da poteka dvosmerno (če se želiš z nekom pogovarjat, potem potrebuješ
njegovo sodelovanje, v nasprotnem gre za monolog). Pomeni…
Za to,
da bi zdravljenje sploh lahko zastavil, potrebuješ, najprej, spoznanje obolele
osebe, spoznanje o tem, da je z njo »nekaj narobe«!
Nato
potrebuješ verjetje (prepričanost) taiste obolele osebe, da je ta »nekaj narobe«
moč popraviti, ga odpraviti, in, posledično, potrebuješ voljo taiste osebe, da
se poda (ob ustrezni pomoči, seveda, kajti sama tega praviloma ne bo zmogla –
so izjemno redki primeri, katerim je uspelo!) v zdravljenje. In…
Kakopak,
potrebuješ pravilno izbiro, izkazano s strani obolele osebe, tistega, kateremu
to zdravljenje prepustiš (in priporočam, slednjemu, da se na uradne, potemtakem
tiste strokovno verodostojne institucije obrne, takrat, ko ga psihično stanje
pre/hudo obremeni, kajti pri raznih zdravilcih nekega učinka, dejanskega in
trajnega, ne bo, z izjemo tega, da se bo stanje, s časom, samo poslabšalo!).
Na silo
NI MOČ vršiti pogovora, in zlasti ne takrat, kadar se oboleli sploh ne zaveda
lastne obolelosti! Da, psihična obolenja nastajajo tako zahrbtno, kot določene
vrste »raka«, nastajajo postopoma, postopoma se težave nabirajo, pa se (sproti)
navajaš na samega sebe, tudi okolje se (sproti) navaja na to, da si se nekoliko
spremenil, vendar – »so ga življenjske izkušnje privedle do tega, da je postal
malo bolj umirjen, resen, zadržan, nervozen, vzkipljiv…«, in se zdi, tako
okolju, kot posamezniku, povsem »normalno« to, da z leti postajaš vse manj
podoben samemu sebi, takšnemu, kakršen si (nekoč) znal obstajati (tu rad
zapišem primerjavo s konjem: naj bo tudi v »starejših« letih, kadar ga popade
razigranost, takrat bo – brez alkohola
in/ali katerekoli druge droge oziroma »energijskega pripomočka« - to
razigranost tudi izkaz/ov/al, pa bo razigrano tekal prek travnika!).
V
primeru, ko bi želel vsiljevati pogovor (na področjih, znotraj katerih tičijo
razlogi psihične obolelosti), bi se sogovornik (obolela oseba) samo umikala, bi
»bežala« stran od pogovora (tako se je podzavest naučila, in izvaja to naučeno,
ker – dokler je, v preteklosti, izvajala naučeno, je bil njen »lastnik«, torej
obolela oseba, varen, ga je okolje sprejemalo medse in ga z ničemer, vsaj po
teh vprašanjih, ni ogrožalo!), pa – bolj kot boš pogovor vsiljeval, manj boš
prisoten v življenju obolele osebe, dokler te, na koncu, povsem ne izključi iz
njega!
In s
tem v bistvu dosežeš nasprotno od želenega: namesto, da bi obolelemu pomagal,
samega sebe izključiš iz kroga tistih, ki mu zmorejo nuditi pomoč (v primeru,
da se oboleli zave svojega stanja in se zave potrebe po zdravljenju), obenem pa
taisti oboleli osebi za kanček celo poslabšaš zdravstveno stanje, kajti – s tem,
ko te prepozna v podobi nekoga, ki sili vanjo, ki ji (s tem siljenjem) želi
nekaj slabega povzročiti, doživi še eno (v vrsti) razočaranj(e), in le-to se
odraža na njenem splošnem vtisu o življenju kot takem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar