Poznaš
katerokoli bitje, poleg človejaka, ki bi se z neumnostjo izkazovalo?
Hiter,
in prenagljen odgovor bi bil tisti »ne, ni ga«, pa sam trdim drugače: malodane
vsako, ki se znajde v okolju, katero mu (njegovi naravni zasnovanosti) ni »u/sojeno«!
Dočim, obratno, v kolikor se (slednje) bitje nahaja v svojem naravnem okolju,
potem deluje po zakonitostih narave in se njegovo delovanje (izkazovanje),
četudi povsem nagonsko, izkaže kot popolnoma razumljivo, logično.
Lep
primer je, denimo, primer ptice, ki se znajde v sobi. Mnogi so to tudi
doživeli, in bodo, zlahka, vedeli o tem, kar zapišem.
Kako se
obnaša, takšna ptica, takrat, ko se znajde v tujem ji okolju? Predvsem –
panično! Leta sem ter tja, zaletava se v pohištvo, v okno, in to počne vse
dotlej, dokler, malodane onemogla, ne pristane, se odloči, da bo »zajela sapo«,
se spočila.
Reva ne
ve niti tega KAM naj gre, kaj šele o tistem KAKO naj to stori, in ve samo za
dve stvari: da se je znašla na tujem, vsa prestrašena, nebogljena, da vidi
svetlobo (nebo), in da bi poletela proti njej (ko ne bi bilo okenskega stekla,
seveda, katerega pa ptica ne prepoznava, sploh ga ne prepoznava, kaj šele v
podobi nepremostljive prepreke)!
Njeni
nagoni odpovedo, niso je zmožni uspešno voditi, v njenem konkretnem (sobnem)
živetju. Pravzaprav ji celo škodujejo, saj jo silijo v frfotanje, v brezglavo
letenje, in jo s tem neposredno izpostavljajo morebitnim poškodbam!
In
podobna »brezglava« ravnanja boš ugotovil pri slednji živali, katero boš iz »divjine«,
iz njenega naravnega okolja, prestavil v neko stanovanje, ali lahko celo v relativno
»svobodo«, na cesto (v, na primer, mestu). Potrebovala bo veliko sreče, da bo
ubežala temu, njej tujemu okolju, ne da bi ob tem staknila poškodbo!
In
takšna stanja niso značilna samo za neka posamična časovna obdobja, pač pa so
trajna. Pomisli: spustiš psa »na ulico«… zabojniki s smetmi so vse večji
(težji, težje prekucljivi), imajo težke pokrove, potemtakem ta, spuščen pes, ne
bo zlahka prišel do hrane. Ko bo sestradan, bo napadel goloba, vrano… z malo
sreče, kakopak, ker mu bosta ubežala, vsaj večinoma… če bo našel ježa, in ga bo
zmožen obvladati, bo uspel, a le za en dan, potem bo, spet, lačen… kaj se bo
pripetilo, s takšnim psom (in v primeru, da ne naleti na posameznike, ki mu
bodo pomagali)?
Samo
dve možnosti sta: ali bo povsem onemogel in, v nekem kotu, poginil, ali pa bo
postal napadalen, do vsega in vseh! Nikakor pa ne bo zmožen živeti življenja,
kakršno mu je bilo v osnovi (takrat, ko je še bil volk) odmerjeno, in za katero
je (bil) usposobljen živeti ga!
Pač,
različna okolja, različni načini bivanj(a)… različne (naravne) zasnovanosti!
In
natanko tako je tudi v primeru »urbaniziranih« človejakov, ki so, vsemu
navkljub, nagonska bitja, pa…
Jim je
v okolju, v katerem so zmožni sami (u)loviti in/ali nabrati (obenem tudi sami
postati plen) moč živeti povsem normalno, skladno z njih naravno zasnovanostjo.
In, kakopak, v okviru danosti kot takih (pa ne jedo ananasa, tam, kjer le-ta ne
raste), kajti nagonska pamet ni zmožna zavestnega tvorjenja »bodočnosti«, v
smislu prepoznavanja (naravnih) zakonitosti, potemtakem tudi v smislu
ugotavljanja objektivnih dejstev, pač pa so njene zmožnosti omejene na
preživeti-znotraj-danega (s strani narave opredeljenega)! To dokazujejo
plemena, ki še vedno, torej tisočletja, živijo »po starem«!
Človekovo
okolje, svet »odkritij in izumov«, svet, ne nazadnje, pač pa predvsem, etičnih
norm, posledično nesebičnosti (oz. uvidevnosti), samoobvladovanja (brzdanja
/lastne/ lakote), realnega načrtovanja (to je le tisto načrtovanje, ki se »izide«)…
pa je svet, v katerem so nagoni zatrti, in vse temelji na – razumu! Tudi
čustvovanja (kakopak, tudi človek je naravno bitje, potemtakem premore zmožnost
čustvovanja, in mora, ta čustvovanja, tudi izkazovati, v kolikor želi ostati
zdrav!) se izkazujejo pod nadzorom razuma, pa veš to, na kakšen način in v
kakšni obliki »smeš« izkazati svoje čustvovanje, v odvisnosti od okoliščin,
seveda. In obratno: v človekovem svetu NI »hladnega razuma«, vselej je zraven
tudi tisto, čemur porečemo uvid-v-celoto, potemtakem je vselej prisotna tudi
skrb za to, da s svojim ravnanjem ne boš nekoga prizadel, mu slabega povzročal,
čeprav…
Povzročanje
slabega, nasploh pojmovanje slabega, poteka, kot prvo, pri večini na povsem enak
način, kot pojmovanje pravičnosti, potemtakem – strogo subjektivno, v smislu
dobro-je-to-kar-meni-prija, pa je, v takšnem svetu, nemogoče karkoli narediti,
ne da bi se našli, ki bi storjeno obravnavali kot (zanje!) slabo! Kot drugo pa:
včasih te življenje postavi pred izbiro, v kateri ni dobrega, na eni strani, in
slabega, na drugi, pač pa smeš izbirati le po principu »manjšega zla«. Pomeni,
da karkoli narediš, je slabo, in je tolažba le v tem, da si manj slabo izbral,
da bi bilo v drugačnem primeru še huje!
Zamisli
si medvede, konje, mačke, ma, katerokoli nagonsko bitje, ki je uradno
prepoznano v podobi živali, kako rešuje vprašanja »modernega človekovega sveta«!
To, da ne znajo govoriti po tvoje, naj ne bo ovira, kajti – morda tudi Francoz,
Nemec, Anglež… ne zna govoriti po tvoje. To, da ne hodijo po dveh, naj ne bo
ovira, kajti tudi paraplegik ne hodi (po dveh). To, da niso vajeni tvojega
(mestnega) okolja, naj ne bo ovira, kajti – so, še vedno, takšni, ki niti svoje
vasice niso zapustili, pa niso videli ne mesta, ne morja. Tisto najpomembnejše,
to pa je način, vrsta razmišljanja,
je pa, pri vseh omenjenih živalih povsem
enak načinu razmišljanja VSAKEGA nagonsko zasnovanega bitja (potemtakem
tudi načinu razmišljanja človejaka!)!!! In…
Kakor
papigi ne pomaga, da »zna« besede, katerih pomena ne razume… tako ne bi
pomagalo (takšno poznavanje) tudi medvedu, konju, mački… tako ne pomaga
človejaku! Če NE veš tega, kaj »stoji« za besedo, če NE razumeš tokokrogov, ki
(nenehno in dosledno) potekajo v celotnem naravnem (potemtakem tudi v človekovi
»družbi«) in ki, v bistvu, so tisto, čemur pravimo naravne (in/ali družbene)
zakonitosti, potem, - ti nobeno »znanje« prav nič ne pomaga, celo
nasprotno, škoduje ti, ker te zavaja (meniš, da znaš, da si sposoben, da boš
zmogel), a te, kakor vsako neznanje ( = nerazumljeno »znanje«), pripelje le do
neljubih rezultatov (posledic lastnega delovanja)!
Potemtakem
bi lahko zaključili takole: človejak ni (naravno) zasnovan kot neumen, takšen
se izkazuje »le« takrat, kadar se, kakor ptica v sobi, znajde v tujem mu
okolju!
Pa
nikarte s tistim »saj ja živimo v tem okolju, pa ga, itak, poznamo«, kajti: ni
dovolj videti (nekaj, nekoga), ni dovolj (povsem rutinsko in naučeno) početi
ene in iste stvari, če ne zmoreš dospeti pod površje, do bistva, do
zakonitosti, potem ne zmoreš zares poznati (vedeti o nečem, čemerkoli)!
Tipičen,
banalen primer je primer »odprtega (svobodnega) tržišča« - vsi so videli
bogatenje ponudbe, konkurenčnejše cene… koliko pa jih je vedelo, da taisto
(posledično) vodi v krčenje števila zaposlenih, v nižanje plač, v težje
socialne razmere?! Jamčim, enega samega nagonsko zasnovanega bitja ni (bilo),
med temi, ki so to vedeli (pred desetletji, torej takrat, ko je bilo moč
preprečiti današnje stanje)!
Ni komentarjev:
Objavite komentar