Matematiki
in fiziki poznajo označbi za neskončnost,
in to »neskončnost« opredeljujejo kot nekaj, kar obstaja v fizično neomejenih
količinah, vendar bi bilo pravilneje, ko bi taisto (neskončnost) pojmovali kot
nekaj-česar-ne-zmoremo-prešteti, in tega ne zmoremo zgolj zaradi tega, ker ne
razpolagamo z ustreznim, za štetje potrebnim pripomočkom.
Z druge
strani velja, da je materija neuničljiva, da se nenehno obnavlja. Ko bi je bilo
v neskončnih količinah, bi se takrat potrebovala obnavljati, da bi se
izkazovala v nekih (fizično, količinsko) ustaljenih podobah?
Poglejmo
primer našega planeta: je končen (ima svojo maso, ima svoje telo, potemtakem
tudi svoje meje/omejenost) in vse, kar obstaja na njem, je, neizogibno, tudi
končno (fizično omejeno), potemtakem, načeloma, tudi količinsko opredeljivo (četudi
je nam, v konkretnih razmerah, ta opredeljivost nedostopna!). Drugače ne more
biti, kajti logika ne prenese domneve, da se na končnem (fizično omejenem) prostoru
nahaja nekaj, karkoli, kar se izkazuje v svoji neskončnosti (neskončnost, četudi
zgolj teoretična, nima svojih meja, se nikjer in nikoli ne zaključi)!
Ene
same stvari ne poznam, ki bi obstajala v neskončnosti. Zrak, denimo, »kroži«,
kakor »kroži« voda, kakor »krožijo« vsi elementi, bolje penta/kvarki (ali še
manjši, zaenkrat neodkriti delci).
Dejstvo
je, da ozračju (zraku, in ozonski plasti) povzročamo težave: z ene strani ga onesnažujemo,
z druge krčimo »proizvodnjo« kisika (s krčenjem gozdnih površin), prepotrebne
sestavine našega zraka. Pomeni, da zrak obstaja
v omejenih količinah in, da se te, omejene količine, v naravnem procesu,
obnavljajo, da jih je (takrat, kadar narava funkcionira sama po sebi in brez
posredovanja dvonoge bebavosti) v bistvu vselej enako (ampak samo domnevno, ker
dejansko temu ni tako, in se količine krepko spreminjajo, od ene do druge »vesoljske
minute«) – kolikor se jih izniči, na eni strani, toliko se jih tvori, na novo,
na drugi (pri čemer kaže upoštevati, da ta proces obnavljanja tudi ni večen,
potemtakem ni neskončen oziroma ne poteka v neskončnost in brez, vmesnih,
prekinitev, kajti – ko bi bil neskončen, ko bi potekal v neskončnost, potem bi
Luna še vedno imela svoje ozračje, natanko takšnega, kakršno je zemeljsko!).
Še
lažje je zadeva s končnostjo ugotovljiva pri ozonu, pravzaprav jo je moč
ugotavljati že s čutnimi zaznavami, in v povezavi z razumevanjem, z razumom
potemtakem, kajti: v kolikor sem vse svoje življenje preživel na nekem
področju, in me tam poleti »sonce« ni opeklo tako hudo, kot me je letos, potem
pomeni, da je nekaj narobe. Sam naj bi s časom pridobival odpornost v odnosu do
»sonca« (če jo pridobivam v odnosu do mikrobov, do vsega, kar vnašam v svoje
telo), pomeni, da razlog moje hujše »opečenosti« ne more biti v meni. Sonce se,
s svojim nenehnim gorenjem, lahko le manjša, s čemer se manjša tudi njegova
grelna moč (če ne verjameš, pomisli na ogenj, ki, postopoma, tudi izgublja maso
gorečega materiala, in mu, postopno, tudi upada moč gretja), pomeni, da ne more
biti razlog moje »opečenosti« v »soncu«. In je treba ta razlog iskati v nečem
tretjem, v tistem, kar je med menoj in med Soncem, v tistem, kar me je v
preteklosti bolje varovalo pred »soncem«, kot me varuje danes. In, ker se tudi
to tretje po vsebini ne zmore spremeniti v lastno nasprotje, ni druge možnosti,
kot ta, da je tega tretjega, tega varovala – manj (če se ne more spremeniti po
vsebini, potem se ne more spremeniti tudi po svojem izkazovanju)!
Enako
je z vodo. Le-ta nujno potrebuje kisik, v kolikor želi obstajati, pomeni, da se
z manjšanjem količine kisika neizogibno manjša tudi količina vode! Druge
možnosti ni.
Vzemimo,
povsem hipotetično, primer neke mlake, torej zadeve, ki je večja in globlja od
običajne luže, in je, po možnosti, tudi zaščitena (s senco) pred neposrednim
delovanjem Sončevih žarkov. In si zamislimo, to mlako, v obdobju daljšega sušnega
obdobja. Nima pritokov (ki bi mešali vodo, dovajali vselej svežo), ni dežja (ki
bi počel taisto, kot počnejo pritoki), nihče je ne »meša«, da bi (na svoji poti
skozi zrak) zajemala kisik… kaj se zgodi z njo? Usmradi se, preprosto, začne
umirati. V bistvu relativno hitro umre njena podoba »žive vode« (vsi organizmi,
živeči v njej, ki za svoje živetje potrebujejo kisik, odmrejo, se začnejo
razkrajati, in obstanejo /nastanejo/ anaerobne bakterije, ki te, razkrajajoče
se organizme, po/jedo), pa – ko bi bilo moč zagotoviti ustrezne
(laboratorijske) pogoje, da taista mlaka nikoli več ne bi prejela kisika, potem
– potem bi se trend upadanja taistega le nadaljeval (običajno je tako, da se
zastavljeno nadaljuje, do zaključka tega nadaljevalnega procesa, skladno z
zastavljenim trendom izkazovanja… v kolikor, kakopak, v samo dogajanje ne
posežejo določene okoliščine, ki na trend vplivajo, ga spremenijo ali celo ukinejo),
kar pomeni, da bi bilo (v tej »mrtvi« vodi) vse manj kisika, in bi se ta
vse-manj izkazoval natanko toliko časa, dokler ga ne bi povsem umanjkalo. Zdaj
pa – voda brez kisika, bojda, ne obstaja!
Kakopak,
tudi v kolikor bi zadeve potekale izključno po naravni poti, tudi takrat nihče
ne bi mogel zagotoviti večnosti (neskončnosti) vode znotraj neke (prostorsko,
časovno) omejene posamičnosti (npr. planeta), kajti – z umiranjem te
posamičnosti, se manjša tudi njena »privlačnostna« sila (manjša se moč
gravitacije), pa taista posamičnost začne izgubljati svoje sestavne dele (jih,
preprosto, »požre« vesolje, se razkropijo v vesolje), kar je razvidno tudi ob
pogledu na Luno: nekoč je imela tudi svoje površinske vode (o čemer pričajo
kanjoni, ki, po svojih podobah povsem ustrezajo tistim tvorbam, katere na
Zemlji poznamo kot rečne kanjone/struge) in ostale so le neke količine »podzemnih«
voda, ki jih nobena sila ne žene na površje… in bodo ostale le toliko časa (ter
še kak hipec več), kolikor bo Luna zmogla zadržati v svojem »sestavu« tiste
površine, ki to vodo pokrivajo (ji, v bistvu, preprečujejo, da bi se razpršila
v vesolje). Da, obstaja, tudi po vprašanju gravitacije, bistvena razlika, med
Luno in Zemljo. Medtem ko ima Luna le tisto privlačnostno silo, ki se izkazuje
kot posledica določene-mase-na-kupu, ima Zemlja še dodatno silo, ki zemeljsko
privlačnost naredi (dela) krepko večjo od Lunine: ima svoje aktivno jedro, ki
je v nenehnem gibanju, in ki, s taistim gibanjem, povzroča trenje, le-to pa –
veča moč gravitacije! In, da – nobene razlike ni, med usodo, kateri je predana
Luna (pri njej je le vprašanje nekaj »vesoljskih trenutkov«, morda izraženih
celo v milijonih /naših/ let, preden se bo razblinila na svoje prafaktorje,
dočim ima Zemlja pred seboj še nekaj »minut«, vesoljskih, seveda, a se podaja
po natanko isti poti, po kateri se podaja tudi Luna, po kateri se podaja vse
materialno, dobesedno vse obstoječe: po poti razpršenja na prafaktorje, ki se
bodo nekoč, nekje, ponovno začeli združevati, in bodo, ponovno, omogočili
natanko enake pogoje – drugače ne gre, upoštevaje ugotovljene naravne
zakonitosti, ki posamična izkazovanja/procese ugotavljajo v podobi pravil,
potemtakem v podobi neizogibnih nujnosti! – kakršni so bili tisti, ki so se
razvili v življenje na našem planetu!
Temu v
prid govorijo tudi t. im. črne luknje, ki zmorejo biti le »izhod« za vse odmrle
delce (nekega konkretnega vesolja, oziroma, bolje, neke polovice posamičnega
vesolja), kateri se, naknadno, na drugi strani (znotraj druge polovice taistega
vesolja) znova združujejo in, znova, ponavljajo nikdar izpeto pesem (zgodbo)
našega, nam tozadevno znanega vesolja.
Ko bi
razpolagali z ustreznim (tehničnim) pripomočkom, bi, zlahka, zmogli prešteti
(vso) travo na našem planetu. Čemu da ne, ko pa je prostorsko omejena (je na
našem, fizično omejenem planetu), ko se kaže v svojih fizičnih podobah (vsako
bilko posebej lahko vidiš, jo čutno zaznaš), in jo je, v vsakem nekem
(konkretnem) trenutku natanko »toliko in toliko«, potemtakem jo je v takšnem
številu, ki je, načeloma, opredeljivo… vendar izključno zaradi tega, ker ne
zmoremo ujeti konkretnega (številčnega) stanja trave v enem samem (kateremkoli)
trenutku, torej zaradi tega, ker smo (zaenkrat vsaj) nezmožni količinsko
opredeliti to travo, zaradi tega povemo, da jo je – neskončno.
Če ne
verjameš, pomisli na travo, ki se prikaže v cvetličnem lončku: zlahka jo boš
lahko preštel, pri čemer je princip tega preštevanja povsem enak, kot bi bil
pri preštevanju trave celotnega planeta, pač, z ustrezno številko označiš
sleherno zel, od prve do zadnje (preštete)… in tam, kjer zadeve potekajo po
istih principih, tam je le naša nezmožnost ugotavljanja kriva za to, da
načeloma iste zadeve obravnavamo v njih povsem drugačnih, celo nasprotujočih si
podobah, pa – za travo v lončku povemo, da je (številčno) končna, dočim za travo
na planetu (ki je zgolj »nekoliko« večji »lonček«) povemo, da jo je neskončno!
Če, za
zaključek, parafraziram Ajnštajna, oziroma modificiram njegovo trditev o neskončnem vesolju (o čemer sam fizik ni
bil prepričan) in o neskončni neumnosti »človeštva«
( = človejakov), v katero pa je bil, povsem, prepričan, potem zapišem tako:
-
Vesolje,
kot posamičnost, ni in ne more biti neskončno, ker se, kot seštevek premnogih
posamičnosti, ne more izkazovati v povsem drugačnih podobah (po povsem
drugačnih principih/zakonitostih) kot so podobe, v katerih se izkazujejo te
posamičnosti (ki tvorijo, sestavljajo vesolje, in so končne, tako po
obsegu/številu, kakor po trajanju podob, v katerih se izkazujejo);
-
Če
ni neskončno (eno samo) vesolje, potem obstaja neskončno vesolj, kajti drugače ne more biti, ker – ko bi bilo
število vesolj končno, kaj bi se, v tem primeru, nahajalo izven njih? Praznina?
Nemogoče, nemogoče zaradi dveh povsem preprostih dejstev. Prvo dejstvo:
absolutne praznine NI! Drugo dejstvo: v kolikor bi bila vesolja znotraj (sredi)
praznine (ki bi obkrožala ta vesolja), potem za to praznino ne bi mogli trditi,
da je prazna (ker bi vsebovala vesolja), potemtakem – nekaj, kar ni prazno, ne
more biti praznina!
Obenem
je pri tej domnevi potrebno upoštevati neko »malenkost«, ki taisto domnevo (o
neskončnem številu vesolj) zavrže, kajti: domneva (o neskončnem številu vesolj)
je možna izključno zaradi tega, ker si, vsaj v tem trenutku, ni moč
predstavljati tistega, čemur bi lahko rekli vesolje vesolj (torej skup vseh
vesolj), ki bi zasedalo ves prostor (kar ga je) in, potemtakem, »preostalega
prostora« sploh ni! Pa – v kolikor tega preostalega prostora ni, potem je tudi
prostor, katerega zasedajo vesolja, fizično omejen, in vse, kar je fizično omejeno,
je končno!
-
Tudi
človejaška neumnost NI neskončna, ker se izkazuje »le« pri večini človejakov
(torej tam, kjer le-ti živijo v t. im. sodobnem svetu), dočim se manjši del
človejakov, tisti, ki živi(jo) še vedno v nekih džunglah, prerijah, stepah…
izkazuje(jo) v povsem naravi ustreznih podobah, kot del prehranjevalne verige,
kot plenilec nad plenilci, kot nabiralec nad nabiralci, kot najrazvitejše
nagonsko bitje, ki pa je – še vedno odvisno izključno od narave, in NI zmožno
koreniteje posegati v naravo, v smislu, da bi tvorilo (iz nje, ali z njo, s to
naravo) sebi ugodnejše razmere bivanja. Je pa res, da je tudi ne uničuje, vsaj
ne v podobah uničevanja, značilnih za t. im. sodoben svet (mimogrede: vsaka
stvar, torej tudi narava, ima svoj rok trajanja, in le-ta poteka neodvisno od
naših želja, lahko zgolj pospešimo njegovo iztekanje… planet, vsak, postopoma
ugaša, s tem, postopoma, umira, s tem, postopoma, umira tudi življenje na
njem)!
-
Neskončno
je, v slednjem trenutku našega obstoja, število (količina, obseg) tistega, kar
bi (še) morali ugotoviti/spoznati, da bi zares vedeli o tem, o čemer vemo bolj
ali manj tozadevno. In ta neskončnost, neskončnost nerazkritega, bo, po vsej
verjetnosti, ostala večno, in se bo izkazovala pri slehernem inteligentnem
(potemtakem NEčlovejaškem, NEnagonskem) bitju, ki se bo, kadarkoli in kjerkoli,
pojavilo znotraj tega, čemur pravimo vesolje(a).
-
Neskončni
so le najmanjši nedeljivi delci (zaenkrat velja, da gre za kvarke, četudi močno
dvomim v to, da ni manjšega od njih), pa še to ne po količini, pač pa po svojem
času trajanja (so, v bistvu, večni), ki v različnih (medsebojnih) kombinacijah
tvorijo različne vsebine (posamičnosti), kar je razvidno iz tega, da so
materiali na Luni drugačni od teh, ki jih poznamo na Zemlji, čeprav – so nastali
iz povsem enakega vira, čeprav gre za, v izhodišču, povsem enake materiale, le
da se je obdobje preobrazbe na Luni (večinoma) že odvilo, dočim na Zemlji (ki
je, še vedno, živ planet) traja. In, mimogrede: je Luna dejansko mrtev planet,
na njej ni več življenja? Ne vem, kajti – ko pomislim na vodo (katero so
odkrili pod njenim površjem, ko pomislim na anaerobne bakterije, ki ne potrebujejo
zraka za svoj obstoj… takrat dopustim možnost življenja tudi na Luni, vendar,
ko, na drugi strani, pomislim na čas trajanja takšnega stanja (na Luni), pa,
obenem, pomislim na usodo mlake (ki se, s časom, usmradi in postane mrtva voda)…
takrat pa dvomim v taisto življenje na planetu pasje/volčjega zavijanja, kajti –
tudi anaerobne bakterije potrebujejo hrano, za svoj obstoj, te hrane pa je, na
(vsakem) omejenem področju, na katerem je ni moč obnavljati (ali pa se ne
obnavlja sama od sebe) lahko le manj in manj, dokler je popolnoma ne umanjka.
Vmes, med obema možnostima, pa je le moje nepoznavanje, moje neznanje o tem,
koliko se je voda na Luni že uspela usmraditi (umreti), koliko pa je, morda, še
živa! In…
-
V
bistvu tudi čas, merjen z vidika posamičnosti (katerekoli) ni neskončen, ni
večen, kajti – če odmira vesolje, kot tako (bolje: v kolikor odmira polovica nekega
zaokroženega vesolja, in se v drugi polovici taistega vse, ves proces, začenja
znova), potem se, s tem odmiranjem, izteka (in izteče) tudi čas (te
posamičnosti)… in se, »nekje drugje«, vse začne znova, torej ob ničnem času!
Ni komentarjev:
Objavite komentar