Nekoč…
Nekoč
me je malodane razganjal idealizem, in želja, da bi spreminjal svet, da bi
le-ta postal boljši, za vse in vsakogar. In sem zastavljal v tej smeri, tudi s pisanjem,
in predvsem za otroke, katerim v svojih zapisih nisem namenjal izključno zabave…
Nekoč…
Ko sem
prvič poslal (zajeten) kup zapisov v neko revijo za otroke, se je urednica
odzvala s »končno nekdo, ki razume otroka!«.
Bojda
sem doživel obdobje treh, štirih let, ko sem bil najbolj objavljan avtor, v
revijah za otroke, vsaj bile naj bi takšne, z nekimi petstotimi objavljenimi
zapisi, od pesmi, prek verzificiranih ugank in piktogramov, do krajših proznih
sestavkov. Celo nekaj »pedagoško« obarvanih zapisov so pospremili na svetlo…
Nekoč…
Nekoč
sem v osrednjo revijo (bojda) za otroke poslal pesem, ki je govorila o mami, o
ženski, katera je vselej na voljo otroku. Z objemom, nasvetom…
Ogorčene
urednice so se odzvale v stilu »le kaj si misli, da ženska nima pravice do
svojega življenja, nikjer ne piše, da mora biti (svojemu!) otroku vselej na
razpolago«…
Marš, v
tisti osrednji ženski organ, iz katerega ste dospele, sem si mislil, in – jih odmislil.
Nekoč…
Sem se
udeležil nekega srečanja, tu, v Deželi, na katerem naj bi bili zbrani deželni
ustvarjalci, pisci, za otroke. In so vrteli posnetke petja otroškega zbora, s
pesmimi, katere je napisala ena najbolj čislanih avtoric – bojda za otroke.
Strogo
odmerjeno petje, resda s tematiko, namenjeno otrokom (kolikor je sploh moč
ločevati med otroškimi in odraslimi temami), a tako robotsko, mrtvo, hladno
odpeto…
Trije
smo bili, ki smo se borili, ob mizi, s spancem, ugotavljajoč, da poslušamo
dolgočasno sranje, neko milozvočnost otroških glasov, namenjeno babicam in
dedkom. Ostali, gromozanski ostali so navdušeno poslušali, ploskali, lezli
avtorici tja, od koder prav nič ne diši.
Ja,
nekoč…
Takrat,
ko sem sicer vedel to, s KAKŠNIMI imam opraviti, pa sem mislil, zgrešeno, da je
moč »takšnost« odpraviti. Takrat sem (še) imel voljo, dočim – ob spoznanju
tega, s KOM imam opraviti, je ugasnila, vsa, še tista osnovna, življenjska. In
sem nekaj mesecev potreboval, da sem si jo sam začel ustvarjati, s tem, kar
počnem, in s tistimi, redkimi, tako hudičevo redkimi, ki vedo zase in za
večino, in ki vedo, da sami živijo v nekem povsem drugem, drugačnem svetu od
sveta večine.
Nekoč…
Nekoč
malodane ni minil dan, da ne bi otroške zapisal, danes pa… že dolgo, dolgo je
nisem. Usahnila, povsem, tista prepotrebna otroška, navihana razigranost, z njo
usahnila volja.
In me
je prijatelj, iz Srbije, poprosil, da bi mu prevedel zbirko pesmi, pravzaprav
zaokroženo zgodbo, zapisano v verzih, za katero je naredil ilustracije, in
katera ni ugledala luči sveta. Da bi jo prevedel, ker bi jo on objavil, v
celoti, v svoji e-reviji za otroke.
Nekoč…
Nekoč
bi jo, prevedel, zlasti njemu, in zanj, zlahka, v podobi izvirnega zapisovanja,
potemtakem v podobi pesmi, danes pa…
Tebe
radi, sem mu pojasnil, bom, druge bi k vragu poslal, v kolikor bi me poprosili!
A, ne zameri, ne zmorem več drugače kot tako, da ti bom v prosti formi
zapisoval, prevod, verz za verzom, spesniti boš moral sam. Pa…
Ni komentarjev:
Objavite komentar