Uvodoma
– DA, obstaja(jo) tako psihoterapija (in psihoterapevti), kot tudi obstaja(jo) »psihoterapija«
(in »psihoterapevti«) in edina, a pomembna razlika med obema(i) je v tem, da –
prva zdravi, druga pa le lajša tegobe.
Čemu je
tako?
Sila
preprosto: kakor vsa ostala področja izobraževanja, je tudi učenje o
psihoterapevtskem del(ovanj)u dostopno občosti, potemtakem se lahko (tudi) s
tega področja izobražuje sleherni, ki ima opravljene določene (in predvsem
formalne, v podobi šolskih spričeval) predpogoje, ne glede na to, če vsebino, o
kateri se izobražuje, razume ali ne, pa – ker je večina dvonogega sveta
NErazumska, bi bilo absurdno pričakovati, da bi, taista večina, razumevala
zadeve, katerih ni moč videti z očmi (oziroma jih zaznavati tudi s preostalimi
čutili)!
V
kolikor je nekdo poskočil ob zapisu, ki trdi, da odprava posledic NI
zdravljenje, češ – le kako da ni, ko pa se (z odpravo posledic) bolje, morda
celo povsem v redu počutim, potem naj se najprej umiri… preden nadaljuje z
branjem.
Zavedam
se, o tem sem, vsaj posredno (in mimogrede) že pisal, vendar – v svetu, v
katerem prevladuje NErazumevanje (ki se, neizogibno, izkazuje v podobi
neumnosti!) ne škoduje celo ponavljanje, kajti: ne bo držalo, da je laž
potrebno ponavljati, da postane resnica (dobesedno vsa »razumevanja« sveta,
izkazovana s strani absolutne večine, so »iz trte izvita«, potemtakem
neustrezna dejanskemu stanju, potemtakem neustrezna resnici, potemtakem laž/na!),
pač pa je ravno obratno: resnico je potrebno ponavljati, da ji, morda, nekoč
uspe pridobiti »domovinsko« pravico (če ne verjameš, pomisli na
ploščato/okroglo Zemljo in na kup ostalih vsebin/prepričanj/trditev, tudi s
področja zdravja, pri katerih je bila potrebna krepka vztrajnost posameznikov,
preden je večina dopustila resnici – postati resnica!).
Zastavim
na lažjem področju, na področju telesa oz. telesnega zdravja, kajti – povsem enake
ugotovitve, kot so te, do katerih bomo dospeli na področju telesa, veljajo tudi
za področje psihe, ne nazadnje – (naravne) zakonitosti so naravne zakonitosti
(govorijo o neizogibnih, konstantnih sosledjih) in vzročno-posledične povezave
so vzročno-posledične povezave, ne glede na to, na katerem področju bivanja
potekajo (se izkazujejo)!
Vzemimo
za primer, da imaš dlje povišano telesno temperaturo, denimo, mesec, morda dva.
Zdaj – s samo povišano telesno temperaturo v bistvu NI nič narobe, nasprotno,
ona je »govorica« telesa, ona je tisti način, tisto sredstvo, ki sporoča o tem,
da je s telesom nekaj narobe (pomeni, da je, v podobi alarma/opozorila,
povišana telesna temperatura nekaj pozitivnega, saj nas opozarja na neko, nam
morda celo nevidno, in kakorkoli drugače nezaznavno nepravilnost). Je pa res,
da je potrebno to »govorico« telesa tudi razumeti, kajti v nasprotnem… je
slabo!
Lahko
je kratkotrajna, ta, povišana telesna temperatura, lahko je, denimo, zgolj
posledica nekega napora (katerega doživiš), lahko je posledica nekega (psihičnega)
stresa, lahko je izkaz tega, da se telo bori proti nepravilnostim (proti
poskusu porušenja ravnovesja v organizmu), ki se dogajajo v našem telesu,
denimo – bori se proti bakterijam, ki so napadle telo (s povišano telesno
temperaturo telo te bakterije skuša »prekuhati«, in jih s tem uničiti)… in v
slednjem primeru je priporočljivo ne hiteti z zbijanjem (z nižanjem) povišane
temperature, pač pa ji (v kolikor /še/ ni tako visoka, da nam bodisi
onemogoča relativno znosno prenašanje lastnega počutja, oziroma v kolikor ni
tako visoka, da že neposredno ogroža samo pre/živetje!) dopustiti, da opravi
svoje poslanstvo, da – uniči bakterije. In – vse te, opisane, podobe
povišane telesne temperature so kratkotrajne narave, po naporu se odpočiješ (in
telesna temperatura se normalizira), po stresu se umiriš (in telesna
temperatura se normalizira), po prestani bolezni ozdraviš (in telesna
temperatura se normalizira), medtem ko…
Če se
povrnemo k izhodišču, če te daje povišana telesna temperatura dlje, potem to
pomeni, da se nekaj večjega (ali velikega) odvija v telesu, nekaj, kar je, s
časom, že dobilo značaj konstantnega, nekaj, kar govori o tem, da se
telo (očitno) ni zmožno samo od sebe soočati z grožnjo/nevarnostjo
(ki je že načela, taisto telo!), pomeni, da – moraš poiskati ustrezno pomoč. Zdaj
pa…
V
kolikor »zdravnik« (DA, V NAVEDNICAH!!!) to (povišano telesno temperaturo) vidi v
podobi cilja, proti kateremu se je treba boriti, potem ravna natanko
tako, kot ravna(jo) »psihoterapija« (in »psihoterapevti«): deluje v smeri
odpravljanja posledic(e) (ne pozabimo, povišana temperatura je le
sporočilo, je posledica nečesa nepravilnega, kar se je zgodilo oziroma se
dogaja v telesu ali z njim!), pa lahko predpiše določena sredstva, s katerimi
bo to temperaturo normaliziral (in ti, s tem, avtomatično, in samo za nekaj
časa, zagotovil nemoteno živetje, celo dobro počutje), ne bo pa odpravil
vzroka (torej ne bo odpravil same bolezni), ki je privedel (in še vedno
vodi) do povišane temperature (ki pa te sedaj ne moti več, ker jo sproti »zbijaš«,
z dobljenimi sredstvi), kar, z drugimi besedami, pomeni sledeče: takšen »zdravnik«
neposredno omogoči to, da se bolezen širi, da napreduje, da se, posledično,
organizem vse bolj izčrpava, pomeni, da tak »zdravnik« (srednje- ali
dolgoročno gledano) omogoča – slabšanje tvojega zdravja! Kajti, ne nazadnje: če
telo ni premagalo (na primer) nekih bakterij, to pomeni, da je le-tem v telesu
povsem udobno, imajo na voljo vse okoliščine, katere potrebujejo tudi za to, da
se razmnožujejo, da jih je (iz dneva v dan) več, da (iz dneva v dan)
predstavljajo vse večjo grožnjo, vse večjo verjetnost tega, da bodo na koncu –
zmagale (in zmagajo lahko le tako, da »tebe« požrejo, razkrojijo, uničijo)!
Povsem enako je na področju psihe!
Že nekajkrat
sem zapisoval, da javno (vsem dostopno) izobraževanje dela, dolgoročno gledano,
več škode kot koristi, kajti bitja, ki so nezmožna razumevanja uradno
kvalificira, jim da potrdilo o tem, da so sposobna opravljati zadeve, katerih v
bistvu sploh NE RAZUMEJO!
Da,
zlahka se na (na)učiti o tem, kako se izkazujejo določena (tudi psihična)
obolenja. Zlahka se da (na)učiti o tem, kako je potrebno izvajati določeno(e)
metodo(e), s katero psihoterapija razrešuje psihične okvarjenosti. Zlahka je
moč razreševati tisto, kar mi sama obolela oseba pove, da jo moti, da ji slabo
voljo povzroča, da jo ogroža… a – če NE razumeš psihe, če do nje ne zmoreš
dospeti, če ne zmoreš dospeti do dejanskih vzrokov, potem ne tebi, ne
obolelemu, tvoje »znanje« prav nič ne pomaga, skupaj se bosta borila proti »povišani
telesni temperaturi«, in ne proti tistemu, kar jo povzroča! Kajti – vse to, kar
(sam) vidim, vse to, kar mi (sama) obolela oseba pove, da jo moti, da ji dela
težave… vse to so zgolj POSLEDICE določenih stanj (določenih
okvarjenosti/obolelosti) psihe, pomeni, da zgolj s tozadevno odpravo teh
posledic (še) ne dospem do njihovih vzrokov, pomeni, da se »bakterije«, še
naprej, veselo razmnožujejo v sami psihi, kot prvo, kot drugo pa: redko je moč
srečati posameznika, zmožnega podati objektivno mnenje, pomeni, da tudi
v zdravem stanju zvečine naletiš na posredovanje nekega subjektivnega
doživljanja (česarkoli) realnosti, dočim je pri psihični obolelosti (sleherna
psihična obolelost samo negativno deluje na miselne zmožnosti!) ta subjektivnost
še toliko večja, če ne (pri težjih primerih) celo – edina možna! Ampak, dobro
(če preidemo h konkretnemu primeru), tudi ob tej subjektivnosti je nekaj moč
sčarat, le da – to (takšno) čaranje NI tisto, kar naj bi psihoterapija (zares,
dejansko) bila! Poglejmo čemu.
Tudi tu
bomo vzeli povsem banalen (in sploh ne redek primer): dva, ki živita neko
sobivanje, se »ne moreta«, nenehno se kregata, kričita drug na drugega,
pravzaprav živita skupaj le zaradi tega, ker delita »streho nad glavo«, ker
jima (njune) ekonomske razmere preprečujejo, da bi šla narazen. In se, takšna
dva, odpravita po pomoč k »psihoterapevtu« (ponavljam: povsem vseeno je to,
na kakšen način ta »psihoterapevt« izvaja svojo »psihoterapijo«, popolnoma
vseeno, katero(e) metodo(e) uporablja, dokler se ukvarja s posledicami, do
takrat ničesar BISTVENEGA, VSEBINSKEGA NE BO SPREMENIL) in tam potem družno
govorijo o »težavah« (v bistvu govorijo o tistem, kar sami prepoznavajo v
podobi težav, govorijo o samih izkazovanjih sobivanja, torej o samih odnosih
med dvema, torej govorijo o posledicah!) in se tudi lotijo odpravljati
(ali vsaj ublažiti) te »težave«.
Da, moč
je naučiti (nekoga, kogarkoli) tega, da zmore sobivati z nekim drugim (nemalo
je primerov, v zgodovini, ki govorijo o tem, da je tega moč na/učiti celo
množice, ne le posameznikov!), moč ga (ju) je naučiti, da se (več) ne
krega(ta), da poišče(ta) neke vsebine, ki ga/jo/ju veselijo, pa da, s pomočjo
teh vsebin, olajšata sobivanje (ga, na trenutke, celo za prijetnega naredi/ta),
vsekakor, da je moč (in to je tudi vse, kar takšna »psihoterapija«, kar takšen/ni
»psihoterapevt/i« zmore/jo!), vendar…
Nekoč,
na začetku, ko ta, pač, »neka dva«, še nista sobivala (živela skupaj), ko sta
se imela (vsaj tozadevno) rada, takrat sta komaj čakala, da se bosta znašla
skupaj, veselo sta žgolela ob vsakem trenutku, ki sta ga lahko družno preživela…
kasneje sta se veselila preprostega dejstva, da živita skupaj… zdaj pa, ko sta
se odpravila po pomoč, k »psihoterapevtu«, ju je le-ta naučil, da zmoreta
zadovoljivo živeti drug ob drugem (NE
drug z drugim, in še manj drug skozi
drugega!), da se, v bistvu, zmoreta (po)trpeti, medtem – kje je veselje,
tisto, nekdanje, ki se je porajalo že samo zaradi tega, ker sta lahko bila
skupaj?! Kje je, ne nazadnje, tisti »imela sta se (vsaj tozadevno) rada«?!
Da, z
obravnavo posledic (in NE vzrokov razprtij) je »psihoterapevt« dosegel samo
navidezno, formalno izboljšavo: obravnavana (dva) več drug drugemu (vsaj
zavedajoč se tega) ne povzročata dodatnih težav (a jih povzročata, nevede, in
tudi vsak samemu sebi, ker vzrok razprtij, nezadovoljstva, ŠE VEDNO NI
ODPRAVLJEN), tudi navzven lahko delujeta kot povsem »normalen« par (koliko je
takšnih!), dejansko pa je kakovost njunega sobivanja (in s tem, neizogibno,
tudi kakovost živetja obeh posamič!) na krepko nižji ravni, kot je bila takrat,
ko sta »se imela (vsaj tozadevno) rada«… in na nižji ravni, kot bi bila raven,
dosežena s tem, da – gresta narazen! In…
Nezadovoljstvo
(živetja) je podobno bakterijam: v ugodnih pogojih (le kaj je nerazumevanje
dveh, tisto dejansko nerazumevanje, ki je daleč od naučenega potrpljenja, od
naučene strpnosti, kot ugodna okoliščina za globitev, za slabšanje stanja?!) se
zadeve (težave) samo večajo, rastejo, pa – četudi sta se naučila živeti drug z
drugim, s tem ne zmoreta preprečiti tega, da bo njuno sobivanje samo negativno
delovalo na njuno počutje, da bosta vse bolj »zamišljena«, »zagrenjena«, »vase
povlečena«, da bosta (po)iskala načine, s pomočjo katerih bosta vse več »sobivanja«
živela – vsak zase!!!
Pa da
ne bi kdo pomislil na to, da je lahko (denimo) barva kuhinjskega pohištva (ali
avtomobila) ali tip/vrsta/znamka istega vzrok nekih osebnostnih razhajanj! Daleč
od tega, kajti dva, ki se imata ZARES rada, znata biti uvidevna (drug do
drugega), znata upoštevati želje (drugega), se znata prilagajati (drugemu in
drug drugemu), znata poiskati nek (obema sprejemljiv) dogovor, kompromis…
pa tudi
»psihoterapevt«, kadar je v vlogi tistega, ki izbere barvo/tip/vrsto/znamko
(karikiram, a kljub temu!) ne zmore doseči tega, da bi vsebinsko spremenil
(popravil) nek odnos.
Z vso
odgovornostjo zapišem: VSE psihične »težave«, torej tista stanja, katera je moč
opaziti (s čutnim zaznavanjem), se da zdresirati v neko podobo obvladovanja, a
s tem, v bistvu, dosežeš samo to, da se taisto (torej te »težave«, zgolj
DOMNEVNE težave, v bistvu pa imajo ta izkazovanja povsem enako vlogo, kot jo
ima pri telesu povišana temperatura, opozarjajo na nekaj, govorijo o sami
okvarjenosti psihe, so alarm, da je potrebno neke vzroke odpraviti!!!) navzven
izkazuje bodisi v lažjih podobah, ali se celo ne izkazuje več, vendar: ko dospeš do vzroka (ki pa je
skrit, v podzavesti obolele osebe!) in ga odpraviš, s tem vse te »težave«
(vsi ti načini izkazovanj, ki le o nepravilnosti govorijo) SAMODEJNO ODPADEJO! In s tem povrneš (o)zdravljeni osebi ne
samo njene miselne (umske) in čustvene (tudi v podobi obvladovanja, ustreznega
usmerjanja in »doziranja« čustvovanj/a) zmožnosti, posledično ji povrneš
življenjsko moč (in voljo do življenja),
v bistvu jo privedeš do tega, da se znajde na enaki kakovostni stopnji živetja,
na kakršni je bila pred nastankom obolelosti!
Res je,
družbi primanjkuje tistih, ki se ukvarjajo z zdravljenjem psihičnih obolenj.
Res je, družbi primanjkuje sredstev, potrebnih za tovrstne namene. Res je,
družba SE NE ZAVEDA preprostega dejstva, da samo razpolaganje z znanjem (z
nekimi podatki, ki »me«, zgolj domnevno, za »znalca« naredijo) NI DOVOLJ, je
celo krepko premalo (in celo škodljivo!), takrat, kadar NE RAZUMEM tistega, s
čemer se ukvarjam (o čemer, zgolj domnevno, znam)!
In je res
tudi to: ni ga psihoterapevta, ki bo izvajal svojo terapijo v nekih »instant
podobah«, ki bo na hitro, z levo roko, prevzel zdravljenje (katerekoli, v
smislu posamičnosti) obolele osebe, pač pa se bo zdravljenja lotil šele takrat,
ko bo razpolagal z (uradno, merodajno!) diagnozo (na veliko srečo vsaj med
diagnostiki ni nerazumskih – pri »telesni« medicini celo laik lahko ugotovi
razliko med zdravnikom-obrtnikom in zdravnikom-diagnostikom), ko bo opravil
(prepotrebne) »uvodne pogovore« z obolelim (s tem tudi sam oblikoval določena
spoznanja o vrsti, teži primera, ne nazadnje o tem, ali dejansko zmore pomagati
obolelemu – tudi o tem sem že pisal: nagonskega bitja ni moč ozdraviti, ga
lahko le zdresiraš, v podobi tistega »hvala, ne pijem, sem zdravljen alkoholik«!)…
šele po vsem tem se bo odločil o tem, ali se bo podal v zdravljenje, ki lahko
traja tudi pet, deset… let! 
Ni komentarjev:
Objavite komentar