… in ne
gospodarstvo, je prepričano neko človejaško »modrovanje«. Pa – je temu res
tako?
Seveda,
da ni! Gre, tudi v konkretnem primeru (»modrovanja«), za povsem enoplastno
videnje realnosti oziroma, bolj konkretno, družbenih razmerij (odnosov), v
kateremkoli t. im. sistemu, pa tudi v tem, ki ga trenutno živimo. Gre za sila
preprost izkaz dejstva, ki priča o nezmožnosti dospevanja do vzrokov, pa
pograbi tisto, kar se mu prvo pri roki znajde ( = posledico) in to, enostavno,
razglasi za vzrok. S tem, kakopak, dejanska stanja »na glavo postavi«, kajti
sleherna obravnava, ki je napačno zastavljena, vodi v – napačne ugotovitve! Pa
poglejmo, čemu ni kriva (samo) politika, in čemu ni kriva (samo) povezava
med politiko in gospodarstvom…
Kakšna
je vloga politike, v državi, in tudi v gospodarstvu? Sila preprosta, na prvi
pogled: politika mora zagotavljati pogoje, tudi gospodarjenja (proizvajanja,
prodajanja, kupovanja). Le to in nič več!
Kakopak,
(dnevna) politika se izkazuje tudi v vlogi odločevalca o tistih (tudi
gospodarskih) subjektih, pri katerih ima svoje lastninske deleže, ali je celo v
celoti njih lastnik, država. In tam se taista država, prek svojih zastopnikov,
pojavlja v vlogi tistega, ki tudi operativno usmerja delovanje podjetja
(ustanove), v tem smislu, da opredeljuje smernice poslovanja in da zmore
odločati o poslovodstvu. In sme, kakopak, takšna podjetja (ustanove) tudi
ukiniti ali jih odprodati (v primeru dejanskega državnega interesa, kar, samo po
sebi, pomeni tudi to, da – v duhu dobrega gospodarjenja – prejeto kupnino
preusmeri v neko drugo vsebino, s pomočjo katere bo /najmanj/ ohranjala
vrednost premoženja, s katerim razpolaga… primer, prav nič ne bi bilo narobe,
ko bi država odprodala večino svojih »protokolarnih« objektov, ki sami po sebi
predstavljajo, poleg »imidža«, izključno strošek za državo, in denar od prodaje
usmerila v, na primer, izgradnjo »drugega tira«, ki bi, posledično, s tem bil
(vsaj deloma) v državni lasti, potemtakem bi ga tudi država lahko »tržila«).
Vse
ostalo, kar se sicer dogaja, v okoljih popolnega nespoštovanja temeljnih pravil
etike, načeloma ni v pristojnosti politike!
In je
res, da se dogaja malodane vse in marsikaj, tudi zadeve, ki dobesedno terjajo
kazensko obravnavo, a, kljub temu, in znova, zapišem: ne, ni samo
politika kriva za revščino, celo več: ni politika tisti izvirni, odločujoč
krivec!
Kakšen
je delež gospodarstva, v odnosu do vsega, in tudi do ne/revščine?
Približno
enak deležu politike! In pojasnim…
Tudi
gospodarstvo ima svoj vpliv, na politiko, ne nazadnje vsa sredstva, ki so
ustvarjana in predstavljajo t. im. družben prihodek, izvirajo iz gospodarstva!
Sicer bi bilo bolje, ko bi v razširjeni podobi zapisal, »iz gospodarstva,
kmetijstva, turizma, bančništva…«, kajti občestvo sila ozko gleda, in vidi, med
vsemi tistimi dejavnostmi torej, ki »gospodarijo« in s svojimi dejavnostmi
ustvarjajo prihodek, v podobi gospodarstva le npr. tovarne.
In to
gospodarstvo ima svoje predstavnike v (državnih) organih odločanja, obenem to
gospodarstvo zaposluje nezanemarljiv del prebivalstva (ki naj bi delilo
interese s podjetji, v katerih je zaposleno) in se to prebivalstvo izkazuje kot
– nezanemarljiv del »volilnega telesa«! Kar, z drugimi besedami, pomeni tudi
to, da interesi gospodarstva vplivajo tudi na izbiro politike (politikov)
oziroma bi to, v okolju razuma, tako moralo biti!
Večina
gospodarstva je v nedržavni lasti, potemtakem v večini gospodarstva država nima
drugega vpliva, kot je tisti, katerega sem že zapisal, in ga, za vsak primer,
ponovim:
Politika
mora zagotavljati pogoje,
tudi gospodarjenja (proizvajanja, prodajanja, kupovanja).
In vse,
ampak res vse, kar presega okvir zagotavljanja ustreznih pogojev, je –
prekoračitev, nespoštovanje, kršenje pristojnosti (politike oz. politikov)!
Če grem
korak dlje, ob upoštevanju doslej zapisanega, potem ugotovim, da je gospodarstvo
nekaj samostojnega, in napram državi odvisnega izključno na način, da se je
dolžno ravnati skladno z zakonskimi opredelitvami. Nič več. Vse ostalo, in
zlasti sama uspešnost gospodarjenja, je v neposredni odvisnosti od – zmožnosti tistih,
ki »gospodarijo«! Tudi od zmožnosti »lobiranja« (v odnosu do skupnosti kot
celote), potemtakem v zmožnosti »prepričati državo o tem, da je dejavnost
(panoga, podjetje) v državnem interesu«.
Vem,
sliši se krepko bolj preprosto, kot zares je, kajti v neredu, v nespoštovanju
etike, v okoliščinah nerazumevanja ( = nerazumskosti) velja tisti, da »je
prepričanega nemogoče prepričati«, pa naj bo takšna ugotovitev (mnenje) še tako
skregano(a) z dejanskim, čeprav – tudi »prepričani« padajo na določene »argumente«,
denimo – redko je slišati, da bi nekdo podkupnino zavrnil…
Dejstvo,
kadar se znajdeš v podobi »gospodarja«, in gospodariš znotraj hlevskih
okoliščin, takrat imaš le dve možnosti:
-
ali
boš gledal sebe (v kolikor se sploh imaš, seveda, v podobi načelnega, etičnega
bitja) in boš, v primeru, da ti bo onemogočeno delovati v okviru dopustnega (ne
le zakonsko dopustnega, pač pa predvsem moralno dopustnega!) – odstopil s
položaja (zadolžitve) in se vodenju podjetja (ustanove) odpovedal;
-
ali
boš gledal sebe (neposredno lasten interes), in boš za dobro plačilo (ki
vključuje tudi številne bonitete) deloval na vse možne načine, gnan predvsem z
željo po tem, da čim dlje obstaneš na »položaju« (pri možnosti
delati-predvsem-zase)!
In pri
obeh področjih, tako v politiki, kakor v gospodarstvu, je odločilna zmožnost
(za »biti politik« in za »gospodariti«), pa – kadar ne gre, takrat, očitno, te
zmožnosti NI! Vendar, in ponovno:
Za
stanje v državi, potemtakem tudi za revščino, nista kriva samo politika
in gospodarstvo, kajti – poglaviten krivec je…
Tisti,
ki odloča o tem, kdo bo smel oblikovati politiko (države, na vseh njenih
ravneh), in tisti, ki (sproti, dnevno) predstavlja sestavni del gospodarjenja, gleda
in vidi številne nepravilnosti, ki se v njem dogajajo, vendar se oglasi (v
podobi tožnika) šele takrat, ko ugotovi, da ničesar več nima izgubiti (in je,
zanj, šele takrat nastopil čas »resnice«, »poštenosti«, »pravice«…
kategorij, katere občost zares pozna samo na jeziku!).
Potemtakem
je krivo »volilno telo« (se opravičujem, vsaj za hec, vsem, ki zmorejo
izključno po pravopisu, v katerega tudi človejaki posegajo, vendar: beseda »volilno«
je nastala iz besed »volja« in »volilo«, ki predstavlja neko konkretno podobo
prenašanja lastne volje na neke druge, potemtakem nekakšno pooblastilo… in ne
iz besede »volitve«, pa je star zapis, s črko »l«, pravilen, čeprav sedaj »nepravopisen«),
kajti to volilno telo izbira svoje predstavnike, to volilno telo vselej meni,
da zmore izbrati najboljše, in to volilno telo, vselej, ugotavlja, kako je te »najboljše«
- oblast pokvarila! In taisto volilno telo se, v podobi zaposlenih v
gospodarstvu, dnevno izkazuje s svojimi nezmožnostmi, predvsem umskimi,
posledično (tudi) etičnimi, pa ni prav nič čudnega, da tam, kjer je (pri
odločanju) pomembnejše število (količina) kot kakovost (poznavanje,
razumevanje, strokovnost), tam nekih umnih odločitev ne more biti, potemtakem
so tudi tisti, ki se znajo iti politiko, in gospodarjenje, prej (naključne)
izjeme, kot pravilo, pa – kadar vodijo (karkoli) nezmožni, takrat je
pričakovati uspešnost (njih vodenja) zgolj – neumnost!
Obstaja
rek, po katerem »ima vsako ljudstvo takšne voditelje, kakršne si zasluži«. Ne
kaže ga pozabiti, tega reka, kajti povsem ustreza resnici. Kakor ustreza
resnici tudi to…
Da so
bili vsi tisti (tako politiki, kakor gospodarstveniki), ki so delili (ali vsaj,
povsem populistično, sledili nekim željam) občosti, za taisto občost »dobri in
pošteni« (četudi se je kasneje izkazalo, da niti za to niso zmožni biti!),
čeprav so s svojim početjem, s svojimi odločitvami neposredno škodovali
skupnosti, državi kot taki!
Da so
vsi tisti, ki (zlasti v današnjih, kriznih razmerah, v razmerah visoke državne
zadolženosti!) dajejo prednost državi, ter, s tem, ne (u)slišijo želja po
višjih pokojninah, plačah, socialnih dodatkih… »grdi in slabi«, čeprav –
skušajo ohraniti obstoj same države (jo obvarovati pred bankrotom, potemtakem
pred popolnim zlomom… ki, mimogrede, v nič dobrega ne vodi, vsaj »zgodovina«
priča tako)… in mislijo tudi na tisti »jutri« (za razliko od občosti, ki –
vedno – vidi samo »danes«, zgolj svojo trenutno glad)!
Ni komentarjev:
Objavite komentar