Zastavim
z dvema (uradno) živalskima primeroma…
Moja
Tar in Tisa vesta, tozadevno »sama od sebe«, da morata takrat, ko nataknem
slušalke, dati mir. In res, takrat, ko to naredim, se Tar zakoplje pod odejo
(in tam, v miru, spi), medtem ko Tisa odkoraka v kopalnico (in se, zleknjena na
hladnih in njeni dlaki osvežilnih tleh, prepusti sanjam).
Pomeni,
da razumeta preprosto dejstvo, ki govori o tem, da potrebujem mir (tišino) krog
sebe, takrat, kadar snemam?!
Daleč
od tega, kajti – na začetku se nista tako izkazovala, pač pa je bilo potrebno
moje (dokaj energično) ponavljanje tistega »mir« (tudi za to besedo sta se
naučila, kaj ob njej pričakujem od njiju), takrat, kadar sem vzel slušalke v
roke, naknadno pa sta, povsem preprosto, povezala slušalke (v mojih rokah ali
na glavi) z dejstvom, da sta v primeru (moje) uporabe slušalk vedno morala biti
tiho, nemoteča. Pomeni, da NE razumevata, pač pa sta le NAUČENA »razumevati«
neko neposredno vzročno-posledično povezavo, imenovano mir - (njuna) nemotečnost.
Da, zgolj naučena sta, kajti…
Ko bi
zares razume(va)la, potem bi tudi takrat, ko zaslišita poštarjev moped, takrat,
ko nekdo pozvoni na vratih, takrat, ko se nek pes oglasi z ulice… tudi takrat,
ko se pripetijo določeni zvoki, ki vzbudijo njuno nagonsko odzivanje, potem bi
tudi takrat ostala tiho (nemoteča), a tega, pač, ne izkažeta, ker nista zmožna
izkazati, kajti vse našteto sodi v okoliščine, znotraj katerih nista (bila)
naučena biti nemoteča.
Podoben
primer je (tudi) po vprašanju hrane, konkretneje, po vprašanju vnašanja hrane v
organizem. Domnevajmo, da sta pravkar zaključila s svojim obrokom. Resda dobita
odmerjeno količino hrane, resda dobivata raznovrstno hrano, resda je
poskrbljeno za to, da na področju hranjenja dobita vse (in toliko), kolikor
potrebujeta za zdravo pasje življenje, vendar – v kolikor bi se pripetilo, da
bi bilo (po njunem hranjenju, torej po tem, ko sta se že nasitila – in,
objektivno, nista več lačna!) na mizi nekaj dobrega, nekaj dišečega, potem bi
želela jesti (še) naprej in – ko bi jima dal, bi pojedla tudi tisto, in… ko bi
se, spet, znašlo nekaj dišečega, na mizi, bi hotela tudi tisto, in bi se
dobesedno prenažirala toliko časa, da njuna želodca več ne bi prenesla vnesene količine
hrane, in bi vse, kar sta pojedla, preprosto – izbljuvala, oziroma bi, z
drugimi besedami, po obilnem hranjenju ostala lačna (s praznima želodcema)!
Podobno
sem doživljal z mačkom, ko sem (še) stanoval v hiši, in je maček, malodane
takoj za tem, ko je pospravil svoj obrok, zavohal neko »dišečnost« pri sosedih.
Soseda je skuhala neko jed, in dala (k sreči pokrit) lonec na okensko polico,
hladit, maček pa je, gnan z vonjem (ki mu je, očitno, ustrezal), preskočil
ograjo in se, v trenutku (in s polnim želodcem), znašel na taisti polici. Zdaj
pa – ker se je napokal do konca, in ga je poln želodec oviral, je pojedeno
izbljuval, na taisto polico, domnevajoč, da bo tako pripravljen za nadaljnjo
pojedino. Vendar, ker je gnan z nagoni, ker še ni imel podobne izkušnje, je
prezrl (ni razumel) neko malenkost, to, da je bil lonec – pokrit, potemtakem
to, da zaradi pokrovke ne samo, da ni bilo nič z nadaljevanjem požrtije… ne
samo, da je ostal (ob izbljuvani hrani in s praznim želodcem) lačen, in to
takoj za tem, ko se je dobro nasitil… pač pa tudi ni razumel tega, da sem ga
moral, zaradi sosedine nejevolje, po tem dogodku prostorsko omejiti, da sem mu
moral preprečiti nadaljevanje tovrstnega izkazovanja, da sem mu (zaradi
taistega izkazovanja) – omejil svobodo (gibanja)!
Na
povsem enak način »razumeva« »človeštvo«, potemtakem človejak(i), ki zmore(jo)
povezovati določene vsebine (izključno znotraj okoliščin, za katere je/so
bil/i naučen/i povezovanja!), neke NEPOSREDNE (in samo neposredne) vzročno-posledične
povezave, in nič več. Pravzaprav je vsa nagonska bitja potrebno o vsem (vsega)
naučiti! Če ne verjameš…
Si že
kdaj videl nekega otroka, v trgovini, ki stegne roko in pograbi tisto, kar se
mu pograbiti hoče. In ne zaleže pojasnjevanje starša, češ da je to, kar je vzel
(otrok) potrebno plačati… ali, da to, kar je vzel, ni zdravo… ali, da tega ne
potrebuje… in šele z vztrajnim ponavljanjem enega in istega postopka (tega, da
otroku preprečiš samovoljno izkazovanje, konkretno v trgovini; tega, da vidi,
pri blagajni, kako sežeš po denar in odšteješ potrebno kupnino; tega, da ne daš
v košaro/nakupovalni voziček vsega, kar se ti ponuja…) se nauči, da v trgovini
ne sme kar tako jemati vsega, kar se mu zahoče. In »razume«, vendar – mar res
razume?!
Ne,
niti slučajno, kajti – ko bi zares razumel, potem bi vedel, da ničesar, kar
ni njegovo, ne sme jemati (vzeti) brez vprašanja, konkretneje brez
odobritve lastnika, pa potem (ne samo otrok/ci, tudi odrasel/sli) ne bi
stegnil/i roko/e v nekem sadovnjaku, na primer, v katerem ni videti lastnika
(ki skrbi za taisti sadovnjak, ki ga vzgaja z nekim svojim, določenim namenom,
ki je, domnevam, daleč od tega, da sme vsakdo, ki vstopi med drevesa, po mili
volji jemati sadje!), pa je povsem »normalno«, da »si smeš postreči«.
Podoben
primer je v gozdu (ali na travniku), vsaj v tistih gozdovih, ki imajo svoje
posamične lastnike – tudi oni, ti gozdovi, so zasebna last (tako, kot so
to dvorišča, stanovanja), pa nam je povsem samoumevno to, da smemo (brez
vprašanja) ne samo vstopiti v gozd, pač pa tam tudi početi malodane vse, kar se
nam zahoče, da je, v bistvu, gozd dan nam na razpolago!
Podobno
je povsod, tudi v tovarni, v kateri vzameš s traku (in v žep) nekaj vijakov,
ker »jih ti potrebuješ, tovarna pa jih ima več kot dovolj, pa ne bo pogrešala
nekaj kosov« (ko ne bi bilo takšno obnašanje večinska praksa, potem tovarne ne
bi zaostrovale varnostnih režimov, ne bi uvajale nadzora nad nepooblaščenim iznašanjem
proizvodov, ne bi investirale v varnostne ukrepe, s katerimi le dodatni stroški
nastajajo – pomeni, posledično, da tudi taisti ukrepi povišujejo ceno
proizvodov, kajti stroške moraš nekako »pokriti«, v kolikor želiš pozitivno
poslovat! Pomnim konkreten primer, iz neke poslovne stolpnice, v kateri sem
delal: z namestitvijo milnikov in dozirnic toaletnega papirja in brisač, se je
mesečni strošek toaletnega materiala zmanjšal na četrtino poprejšnjega… ker,
pač, ni več bilo možno krasti mila in papirja! Ob plačah, ki niti slučajno niso
bile minimalne.).
Mimogrede:
tudi s takšnim, opisanim jemanjem, se delavec ne zaveda, da posredno deluje v –
lastno škodo, kajti v razmerah konkurenčnega trga marsikdaj ni moč, kar tako in
zlahka, višati cen izdelkov, medtem ko stroški varovanja (pred taistim
odtujevanjem) ostajajo, pomeni, da jih mora proizvajalec všteti v ceno proizvoda,
pomeni, da mora nekje drugje zmanjšati strošek poslovanja, pa – ker ga ne more
pri energentih in surovinah (večinoma gre za monopolne dobavitelje, obenem pa
gre, tako v primeru energentov, kakor v primeru surovin, za vsebine, ki
obstajajo v svojih omejenih količinah, in te količine, same po sebi, »držijo cene«
energentov in surovin), zmanjša tam, kjer lahko – pri stroških dela (da, pri
plačah in/ali nadomestilih)!
Da je
temu res tako, to, da se »človeštvo« (človejak/i) zgolj nauči »razumevati«, je
moč sklepati dobesedno na vseh področjih, od tistega najenostavnejšega naprej,
od samega sobivanja, znotraj katerega človejak NI zmožen prepoznavati značajev!
Ni zmožen ugotavljati konstantnosti stališč (nekega sogovornika), skladnosti
(sogovornikovih) stališč z njegovimi (sogovornikovimi) ravnanji, ni zmožen
ugotavljati, na primer, realnost (v okviru etičnih omejitev) nekega imetja (s
katerim razpolaga sogovornik) v odnosu na delo (plačo), ki ga taisti opravlja…
pač pa »razume« oz. »ugotovi« značajskost šele takrat, ko se ta, sogovornik, že
dodobra izkaže s svojimi ravnanji, potemtakem je ne ugotovi sproti (da bi lahko
vplival na razplet dogodkov, v povezavi s tem sogovornikom – ki je, mimogrede,
lahko politik, ki nagovarja potencialne volilce!), pač pa ugotovi izključno »za
nazaj«, pomeni takrat, ko je – že prepozno, ko je škoda že narejena.
Da, le
neprepoznavanje značajev ( = nezmožnost razumevanja) vodi do izbire politikov
(katerihkoli predstavnikov »ljudstva«) po načelu volimo-tega-ta-se-še-ni-kot-grd-izkazal!
Pri čemer…
Pri
čemer ne gre zanemariti preprostega dejstva, ki govori o tem, da neko konkretno
izkazovanje NI vselej merilo ugotavljanja značajskosti, saj lahko, na primer,
sicer (vedno in dosledno) darežljiv posameznik, nekdo, ki praviloma priskoči na
pomoč (drugemu/im), ne da, nečesa, tistega, kar od njega pričakujemo, in to
nedajanje izkaže le zaradi tega – ker nima (iz) česa da(ja)ti, ker je tudi
njemu samemu umanjkalo (kakopak, obstajajo tudi drugi razlogi, a o tistih, ki
na etičnosti temeljijo, raje ne bi, je beseda etika, žal, prej termin,
pojasnjen v slovarju tujk, kot življenjsko dejstvo)!
Skratka,
absolutna večina, potemtakem »človeštvo«, je zmožna natanko enakega »razumevanja«,
kakršnega sta zmožna moja Tisa in Tar, »razumevanja« v okviru naučenega (in
samo toliko časa izkazujočega se, dokler to »razumevanje« poteka znotraj
okoliščin, za katere je bilo naučeno »razumevati«), oziroma, drugače zapisano,
je zmožna le izkazovati (uporabljati) določeno znanje ( = naučenost), medtem ko
jo do razumevanja (do dejanskega dojemanja) loči – nepremostljiva razdalja!
Ne,
razumevanje NI samo pravilna uporaba naučenega (domnevnega znanja), in znotraj
pričakovanih, standardnih okoliščin, razumevanje je predvsem – tvorjenje znanja,
je tisti proces ugotavljanja dejstev, ki vodi do (novih) spo/znanj, je
potemtakem temelj vsega tistega, o čemer se bo »človeštvo« učilo, da bi se
(zgolj tozadevno) naučilo in da bi zmoglo v sila omejenih okoliščinah to (vsaj
deloma) izkazovati, v podobi (vsaj tozadevno) uporabnega znanja!
Ko bi bilo »človeštvo«
zares razumno, potem ne bi bilo obsojeno na zgolj preproste, neposredno
vzročno-posledične povezave (in s tem ne bi bilo obsojeno na pogojni refleks
oziroma na nagonsko izkazovanje!), pač pa bi zmoglo predvideti realne posledice
VSEH svoji ravnanj, potemtakem, preprosto – ne bi »ponavljalo zgodovine« (ker
bi se že iz pretekle dovolj naučilo, da bi stremelo le k boljšemu, ne pa v nenehno
vrtenje), predvsem pa: ko bi bilo »človeštvo« zares razumno, potem razni galilei,
koperniki, ajnštajni, tesle, frojdi… ne bi bili raritete in – ne bi se bilo
potrebno (tem posameznikom) tako (in toliko časa) mučiti, preden bi uspeli, s
svojimi razlagami, občestvu razkriti določena dejstva! Pardon: preden bi uspeli
TOZADEVNO (in v nadaljnje nerazumevanje!) občestvu razkriti določena dejstva.
Ni komentarjev:
Objavite komentar