"Psihoterapevtsko" miganje z očmi

Obstaja, v zadnjem času, neko »psihoterapevtsko« delovanje, po katerem s tem, da premikaš oči levo-desno, pripraviš tudi »drugo polovico« možganov do tega, da delajo. In prav zaradi takšnega miganja z očmi dospeš do nekih, in bojda sila pomembnih, informacij. V bistvu do teh informacij dospejo možgani, ker zmorejo (zdaj, ko tudi »druga polovica« možganov dela) slišati to, kar jim sporoča telo…

Poglejmo, koliko vzdrži ta, povsem človejaška, »resnica«.

Kot prvo: v kolikor so »pametni« šele (praktično) sedaj odkrili način aktiviranja »druge polovice« možganov, to pomeni, da je bila (ta polovica) skozi desettisočletja povsem neaktivna, ni bila v rabi. In že samo dejstvo, ki govori o tem, da po desettisočletjih (sploh) še obstaja, v svoji fizični podobi, je svojevrsten – naravni fenomen, kajti narava je takšna, da, tako kot ne ustvari ničesar nepotrebnega, tako tudi tisto, kar je ustvarila, a je, s časom, postalo nepotrebno (neuporabno), preprosto – zavrže! Kakor je, denimo, človeški ribici zavrgla oči (vid), kakor je slepcu zavrgla ude, kakor je, ne nazadnje, človejaku zavrgla (tudi) rep.

Kot drugo: trditev o tem, da načeloma deluje le ena polovica možganov, medtem ko je drugo potrebno aktivirati, je ne samo izkaz popolnega neznanja, s področja delovanja možganov, pač pa celo – izkaz popolnega nerazumevanja, celo bebavosti, kajti – ni je zadeve, znotraj sleherne posamičnosti, ki bi bila nad možgani, da bi lahko taiste usmerjala, jim narekovala kaj in kdaj morajo početi, pač pa je prav obratno: možgani so tisto, kar predstavlja vrh (in s tem zaokrožitev) slehernega posamičnega življenja, in tudi za to, da karkoli (telesno) čutimo, gre zahvala prav možganom! Oni so tisti, ki samodejno (ne glede na to, ali si telo to želi, ali ne) pridobivajo informacije (potem živčnih končičev, potem tistega, s čemer v podobi vida, otipa, sluha, okusa, vonja telo zgolj nabira določene podatke) in jih procesirajo, jih zaokrožujejo v določene ugotovitve ter, posledično, narekujejo telesu o tem, kako naj se na ugotovljeno odziva.

Kdor tega ne verjame, ta naj pomisli na narkozo, ali na stanje, kateremu pravimo koma, pa bo hitro lahko zaključil, da takrat, kadar je izključeno tisto, čemur pravimo zavedanje (ki poteka izključno v možganih), takrat lahko telo še tako govori o bolečini, ali o neki fiziološki nuji, vseeno, pa ne bo nikakršnega (vsaj ustreznega ne) odziva na to kričanje telesa: roka bo povsem pri miru, ko bo kirurg rezal vanjo, plenice bodo polne (kljub temu, da sicer, ob delovanju možganov, ne bi bile)!

Potemtakem so možgani tisto, kar nas, kot celoto, opredeljuje, in ne obratno! In so, ne nazadnje, možgani tudi tisto, kar odloča o tem, katere informacije bo »sprejelo na znanje« kot pomembnejše, potrebnejše od ostalih.

O tem, da bi, kakorkoli (in zlasti z očesnim miganjem) dospevali do nekih vzrokov (obolelosti), ki se nahajajo globoko, v podzavesti, je malodane škoda besed, kajti – že sama beseda podzavest govori o tem, da gre za sfero izven zavedanja, za nekaj, do česar dospetje ni odvisno od naše volje, pač pa je, samo po sebi, povsem nedosegljivo v takšni podobi, da bi (katerikoli) posameznik do lastne podzavesti dospel!

Seveda, dandanes obstajajo številne podobe »psihoterapije«, ne nazadnje, obstajale so skozi vse čase, a vse te silnosti, številčne, so zgolj in izključno enaka »psihoterapija«, kakršna je bila tista, ki jo je izvajal dr. Rugelj (iste niso po metodah dela, pač pa po učinku taistega) in so, v bistvu, neke vrste (samo)slepitev, tako daleč od (o)zdravljenja, da dlje ne bi mogle biti, kajti: z očesno telovadbo, s tekom, s sajenjem lončnic, z vezenjem, ma, s čemerkoli, kar predstavlja določeno telesno aktivnost, lahko obolelemu samo zapolniš čas, lahko mu misli preusmeriš v nekaj, kar ga (vsaj utegne) veseli(ti), lahko ga oddresiraš neke poprejšnje navade, in mu novo(e) pridresiraš, če zaokrožim – lahko ga naučiš, da tozadevno lažje sprejema tekoče življenje, a mu nikakor (s temi telesnimi aktivnostmi) ne moreš odpraviti (že izkazane) obolelosti, da bi mu, s tem, povrnil neko predhodno kakovost živetja, da bi mu vrnil tisto sproščenost, lahkotnost, celo razigranost, in, po drugi strani, da bi zagotovil enako zmožnost umskega delovanja, kakršna je bila pred nastankom bolezni! Pravzaprav zmoreš, s takšnimi »psihoterapijami«, invalidno osebo le tega naučiti, da s svojo okvaro živi nekoliko lažje, pa še to…

Pa še to je vrag, kajti: tako, kot se zastrupitev telesa širi, lahko počasi, a vztrajno, tako se širi tudi »zastrupitev« (obolelost) psihe: znotraj enih in istih okoliščin živetja (okoliščine se, same po sebi, ne spreminjajo!) se psihično stanje samo slabša (in tega slabšanja nič ne more zaustaviti)!

Glede na to, da so takšna »psihoterapevtska« delovanja družbeno (očitno) povsem nesporna, in jih lahko izvaja v bistvu sleherni, ki se za nekakšnega zdravilca razglasi, bi bilo korektno, s strani družbe, da bi legalizirala tudi zdravilce s področja telesa. Pa naj spet zaživijo raznorazni napitki, tudi tisti, katerim mačja dlaka, ali netopirjev znoj, čarobne moči poraja! Itak ne bi bilo posebne škode, v svetu bebavosti, v svetu vraž in verjetja v neobstoječe, v svetu, ki tako in tako, vsakodnevno, svoje umske (ne)zmožnosti izkazuje. Ne nazadnje – tudi žival se zdravi bolj ali manj le z lizanjem, včasih tudi z uriniranjem, pa čemu ne bi, tudi po teh vprašanjih, udejanjili tisti »nazaj k naravi«?!