Tudi tistega, ki je ostal brez nog, je moč prepričati
v to, da zmore, v tem, svojem, novem stanju, uspešno živeti, vendar...
Naj še tako (in zgolj tozadevno) uspešno živi, brez
nog, ne more več hoditi, ne more teči, ne more dospevati tja, kamor je dospeval
prej, z nogami. In...
Četudi ga prepričaš (ali prepriča samega sebe), v to,
da si (zavestno) ne želi več dospevati tja, kamor je dospeval prej, si
(podzavestno) še naprej želi tja, kamor zmorejo "vsi ostali", kamor
je, nekoč, zmogel sam, ker - če ga je poprej nekaj veselilo, če je poprej to
veselje zagotavljalo (dotičnemu) neko kakovost obstoja, če se je prej našel v
tistem, kar po novem ne zmore več početi, potem, zagotovo, ob tem, ne more biti
zadovoljen (zadovoljstvo mu je odtegnjeno, mu je odstranjeno, in je, v bistvu
nenadomestljivo, s čemerkoli drugim, kajti - ko bi ga to drugo zares veselilo,
ko bi ga vleklo, bi to, drugo, počel že prej, takrat, ko je še imel noge!).
In...
Je vrag, ker prav ta podzavest predstavlja tisto, kar
še najbolj "kroji" življenje, pa - če je podzavest manj zadovoljna,
potem je, neizogibno, manj zadovoljno tudi življenje samo. Pa...
Če breznožno (torej telesno) stanje prenesem na
področje psihe, potem ne morem drugače, kot da ugotovim, da je povsem enako
tudi pri psihi, in da sleherna njena invalidnost, v kolikor je zgolj naučena
živeti sama s seboj (in v kolikor ni odpravljena, ozdravljena), ne predstavlja
povrnitve nekdanje kakovosti živetja! 
Ni komentarjev:
Objavite komentar