Občestvo
se, bojda, rado »poduhovlja«, ob čemer o »poduhovljenosti« govori kot o nekem
trajnem stanju, medtem ko »duha« pojmuje kot neko otipljivost. Pač, občestvo
ima vselej svoje »resnice«, neposredne posledice nezmožnosti razumevanja, ki
je, ta nezmožnost, ostala povsem enaka tisti, ki je »vedela« o ploščati Zemlji…
s to razliko, da se je današnja naučila vedeti o okrogli.
Ostanimo
znotraj dvonogega sveta, tistega njegovega dela, ki se oblači, in se ima,
praviloma, za krepko več od tistega, kar zares je.
Sleherna
posamičnost je sestavljena zgolj in samo iz dveh delov. Iz telesa, ki je,
materialno gledano, v večini neposredno otipljivo (večino je moč videti, tako
ali drugače, določene zadeve, na primer kemične procese, ki potekajo znotraj
telesa, pa je moč videti posredno, s pomočjo pripomočkov in zmožnosti
razumevanja), in iz tistega, čemur pravimo psiha (za to je tudi govora zgolj in
samo o psihofizičnem stanju, in nikakor o psiho-duhovno-fizičnem).
Psiha
je dejanskost, sestavljena iz umskih dogajanj in dogajanj na področju
čustvovanja (ne čutenja, ki je »zgolj« podlaga, na kateri se zmorejo
čustvovanja odvijati). Teh dogajanj (potemtakem tudi celotne psihe), ki so,
IZKLJUČNO, posledica kemičnih reakcij, ni moč neposredno videti, ali jih,
kakorkoli, čutno zazna(va)ti, pač pa je to mogoče izključno posredno, bodisi prek
samih izkazovanj, teh stanj (in, kakopak, s pomočjo razumevanja celote,
potemtakem tudi okoliščin, znotraj katerih se določena izkazovanja odvijajo),
bodisi s pomočjo raznih meritev (pa naj gre za določene impulze ali za kemične
procese, vse, tako tiste, ki potekajo v možganih kot odločilnem organu za
izkazovanje neke posamičnosti, kot tiste, ki potekajo v preostalem materialnem,
v telesu).
Vse
ostalo, kar naj bi tvorilo (sleherno) posamičnost, nek »duh« in/ali »duša« je
običajen lari-fari, je izkaz človejaške nedojemljivosti, nezmožnosti
razumevanja dejanskosti, potemtakem…
Kakor
je moč nejevoljo, razburjenost, jezo, bes, na eni strani, in ugodje,
zadovoljstvo, veselje, srečo, na drugi, obravnavati kot podobe nekega
konkretnega čustvenega stanja, tako je tudi občutek »poduhovljenosti« moč šteti
izključno in samo za – podobo čustvenega stanja, v katerem se počutiš nekoliko »globoko«,
dovzetno, sproščeno, olajšujoče. Nič več in nič manj. Zdaj pa takole…
Kakor
velja za vse stvari, tako velja tudi za čustvena stanja: narava nam jih je dala
kot (z)možnost izkazovanja različnih občutenj, porajajočih se znotraj različnih
okoliščin. V bistvu nam jih je dala v podobi orodij za sprostitev energije, ki
se poraja v konkretnih okoliščinah, in je to storila z namenom, da se te
energije, preprosto, znebimo, da jo izkažemo (zato je tudi škodljiva,
objektivno, dejansko škodljiva sleherna »vzgoja«, ki uči v zadrževanje,
obvladovanje čustev, čustvovanja!), ker s tem naredimo dve stvari: prva (ki jo
naredimo neposredno) je ta, da »baterijo« povrnemo v stanje, v katerem je
zmožna nemoteno delovati (ne da bi jo »previsoka napetost« bodisi »slabega«,
bodisi »dobrega« čustvovanja pregrela, jo »skurila«). Druga pa je ta, da si
popestrimo življenje, da mu ne dovolimo monotonosti, običajnosti,
samoumevnosti, v končni fazi – otopelosti, čustvene (biti otopel, čustveno, ob
sicer živem telesu, je popolnoma enako kot biti živ mrtvec!). In…
Kakor
je čustvena otopelost, nastala iz določenih razlogov (ki pa so VSI utemeljeni
na psihični obolelosti!), v bistvu smrt za tisto, čemur pravimo življenje, tako
tudi trajnost nekega čustvovanja (kateregakoli) govori le o dvojem. Prvič o
tem, da je s tistim, ki nenehno, neprekinjeno čustvuje na enak način, nekaj
zelo psihično (torej tudi umsko!) narobe (kje drugje boš videl največ nenehno
smejočih se, na primer, če ne v umobolnici?!), drugič o tem, da bo konstantnost
konkretnega čustvovanja privedla, posledično, do tega, da bo to čustvovanje
izgubilo svoj pomen, svoj smisel, ker bo postalo trajno, običajno, samoumevno,
rutinsko… in bo, prav zaradi tega, otopelo (gre za povsem isti princip
delovanja, kot je princip, po katerem se izkazuje sleherna aktivnost, katero
izvajaš: na začetku, ko se učiš, si negotov, ob slehernem naučenem ti poraste
volja za učenje, ob slehernem uspešnem izkazovanju se krepi veselje, ob
doseženem obvladovanju aktivnosti si navdušen, kasneje, ko ti postane nekaj
rutinskega, samoumevnega… takrat ti ta aktivnost predstavlja zgolj tisti »nič
posebnega«, postaneš malodane ravnodušen do nje)! Pomeni…
S
tistim, ki je trajno, konstantno »blažen« oz. »poduhovljen«, je nekaj hudo
narobe, v podstrešju!
Glede »duha«
pa zgolj toliko: beseda »duh« ima lahko svojo dejansko veljavo le v primeru, da
jo uporabljamo v njenem starem, nekdanjem pomenu, kot nadomestilo besede »vonj«.
Ni komentarjev:
Objavite komentar