Kako to, da je časovno "striženje" med dospetjem Homo Sapiensa in starostjo najdb, ki pričajo o razumskosti?!

Najprej: si že slišal o tem, da so na najdiščih našli – nova najdišča? Če si, potem ti je znano, da globje kot iščejo (pod zemeljskim površjem), večje so možnosti za to, da bodo našli starejše ostaline (od tistih, ki so že najdene).

Cela mesta (denimo tudi Ljubljana) so zgrajena na ostankih starih (mest), grobovi se nahajajo pod (odkritimi) grobovi, in tako je z vsem, kajti – v desettisočletju se zemeljsko površje spremeni, nekaj odnaša (voda, veter), nekaj pa taisto prinaša, obenem pa se prst tvori sama od sebe, pa je nemalo primerov, da je neka džungla, na primer, povsem prekrila (ne samo z vegetacijo, pač pa tudi s prstjo) ostaline davnih časov.

Potemtakem: spoznanja, arheološke narave, še zdaleč niso dokončna!

Kot drugo pa, zamisli si, če si lahko, sledeče…

Zamisli si, da se znajdeš sredi nekih huba-huba bitij, sredi bitij, ki niti besed ne premorejo, pač pa se »sporazumevajo« s kretnjami in medmeti, natanko tako, kot se sporazumevajo živali (vsaka žival se izraža tako glasovno, kakor tudi v podobi »govorice telesa«), in si zamisli, da nimaš tistega potrebnega (s seboj), kar bi moral imeti, da bi svoje dotedanje življenje na enak način živel tudi v naprej, med temi huba-huba bitji!

Najprej – koliko časa bo trajalo za to, da se boste sploh lahko začeli (spo)razumevati, da boš ti sam vedel o tem, kaj tebi sporočajo, kaj šele, da bodo oni vedeli, kaj jim ti sporočaš, ko jim, na primer, razlagaš o stvareh, katerih v življenju niti videli niso, kaj šele, da bi si jih znali (in zlasti ob nerazumevanju tvojih besed, in zlasti ob uporabi njihovih medmetov!) zamisliti, predstavljati. Ob tem, da gre za bitja, ki sploh NE zmorejo abstraktnega mišljenja, potemtakem si ne znajo predstavljati tistega, o čemer (do tedaj) sploh še slišali niso, niti tistega videli!

Kar nekaj generacij bo minilo, preden boste izmenjali izkušnje, in si izmislili nek svoj »esperanto«, skladen (predvsem) njihovim glasovnim zmožnostim! In bo, še vedno, ta »esperanto« (da bi bil skladen z njihovimi glasovnimi zmožnostmi, bo moral biti izrazno skromen!) nezadosten za to, da bi jim povedal o, na primer, avtomobilu, kaj šele o čem še bolj zapletenem, denimo o potrebi po tem, da ne jedo pripadnikov sosednjega plemena, ker to ni »lepo, človečno«… ko pa je njim zelo »lepo« (teši lakoto, povzroča, posledično, ugodje sitosti) in povsem »normalno«, kajti tako živijo že od nekdaj (in si ti prvi, ki temu načinu njih življenja nasprotuje)…

Da, dolgo, dolgo, in še dlje bo trajalo, preden se boste vsaj za silo sporazumevali, čeprav – ko pomislim na sodobnost, in na dejstvo, da je še danes potrebno prevajanje, kadar človejak in človek govorita v (domnevno) enem in istem jeziku, da razumeta vsaj tisto, kar naj bi bilo sporočeno (če že ne razumeta enako same vsebine, torej tistega, o čemer sporočata!), potem, zlahka, dopuščam to, da minejo tudi tisočletja, preden je sploh moč zastaviti kakršnokoli aktivnost, katero je moč izvesti le po načelu »skupnih moči«.

Če samo na to pomisliš, koliko časa je trajalo uvajanje mehanizacije v, na primer, kmetijstvo, in koliko je bilo tistega »če sem jaz tako, potem boš tako tudi ti, moj sin!«, pri čemer je (kar ni ravno nezanemarljivo dejstvo) učinkovitost traktorja krepko lažje (denimo s konkretnim primerom) moč dokazati, v odnosu do učinkovitosti konjske ali volovje vprege, kot pa učinkovitost gradnje nekega zaselka, mesta, kaj šele piramide ali objekta, namenjenega v potrebe (četudi starodavne) astronomije… kajti: prepričati nerazumsko bitje v to, da je nekaj potrebno spremeniti, korenito spremeniti, da nekaj ni tako, kakršno se (taistemu bitju) kaže, to je, pa, recimo, dokaj zahteven proces, marsikdaj celo nemogoč! Ni malo primerov, ki to dokazujejo.

Kakorkoli že, razlika med človekom in človečnjakom (med človeku zgolj – navzven – podobno živaljo) je bila natanko takšna, kakršna je danes razlika med človekom in (katerokoli) živaljo, pa – če hočeš živeti, med volkovi, na primer, se jim moraš najprej sam prilagoditi (oni se tebi niso zmožni)… in je, v takšnem prilagajanju, človek moral narediti veliko krepkih korakov nazaj, da je – najprej sploh obstal (živeč) med človečnjaki, nato pa, in šele dosti kasneje, začel taiste človečnjake (in tudi že človejake, torej križance med človekom in človečnjakom) usmerjati, voditi. In so na ta način pretekla številna tisočletja, v katerih se človek ni imel s čem posebnim (kasnejšim časom) izkazati! Razen s svojim okostjem, vključujoč lobanjo, ki se je kot krepko drugačno (od človečnjakovega) izkazovalo!