Da sta
človek, razumsko bitje, in človejak, nagonsko bitje, dve povsem različni,
nasprotujoči si zadevi, o tem pričajo njuna izkazovanja, tudi način (proces),
na temelju katerega dospevata do samozavesti (človek) in domišljavosti
(človejak).
Človek,
kot razumsko bitje, temelji na dvomu, in to svojo utemeljenost izkazuje že od
mladega. Ne le, da mora preverjati (ugotavljati) tisto, kar mu predstavijo kot »pravilno«
(tipični primeri so razni »geniji«, ki imajo že v času šolanja težave z
okoljem, saj ne pristajajo na razlage, v kolikor se jim ne zdijo logične
oziroma skladne z dejanskim, s tistim, kakor so sami uspeli ugotoviti), pač pa dvomi
tudi v samega sebe, v lastne zmožnosti. Zato bo razumsko bitje vselej zadržano,
takrat, ko se bo znašlo pred nekimi novimi (denimo) zadolžitvami, in se bo
vselej spraševalo o lastnih zmožnostih, o njih primernosti (zadostnosti) za to,
da te zadolžitve prevzame.
Pri
razumskem bitju postopek pridobitve samozavesti traja, kajti tudi takrat, ko že
ima za seboj neko količino uspešno opravljenih nalog, tudi takrat si rado
pojasnjuje lasten uspeh s »srečnimi okoliščinami« in je, v bistvu, potrebno
pomoči pri ugotavljanju razmerja med vplivom teh »srečnih okoliščin« (ki so,
prej kot ne, enake za vse, ki se v njih znajdejo, četudi ti vsi ne izkažejo,
posledično, enakih rezultatov) in dejansko (osebno) zmožnostjo obvladovanja
dejanskega stanja, zato do zgraditve samozavesti pri razumskem bitju dejansko
ne pride prek noči.
Pri
čemer je najpomembnejše sledeče: tudi takrat, ko razumsko bitje že dospe do
samozavesti, temelječe na nekem konkretnem področju (na neki konkretni
vsebini), na katerem se je že več-kot-dovoljkrat izkazalo s tem, da zmore, da
je sposobno, tudi takrat ostaja dvom kot temeljno vodilo pri vsem ostalem, s
čemer se razumsko bitje še ni soočilo, se še ni (s tem, neznanim) preverilo,
ugotovilo lastne ne/zmožnosti, pomeni, da je samozavest strogo odmerjeno
stanje, vezano izključno na neko konkretno »podlago«, nikakor pa ne
nekaj splošno, za vse primere (vsebine) veljavnega!
Človejak
»ve« že od malega, »ve« tisto, kar mu povedo, pa – če mu je razlaga všečna (ali
vsaj nemoteča), potem obvelja, v nasprotnem pa ne. Človejaka dvom ne muči, še
najmanj dvom v samega sebe, nasprotno: človejak je s seboj povsem zadovoljen,
zaradi česar razloge lastnih neuspehov vselej išče izven sebe, pri nekih
drugih, v najboljšem primeru v »usodi«.
Da
človejaku razlage ne pomagajo, o tem, na primer, priča korenit razkorak med
učenim šolskim znanjem (ki je zaleglo le toliko, kolikor je bilo potrebno za
pridobitev pozitivne ocene) in med tistim, kar človejak »ve«. In prav zaradi
tega razkoraka, zaradi popolnega nasprotja med dejanskim po/zna/va/njem in
tistim, kar človejak »ve«, je le-ta zmožen relativno uspešno in samostojno
delovati izključno v okviru okoliščin, znotraj katerih se je bil zdresiral »obratovati«,
pa še to le tam, kjer lahko okoliščine svojega delovanja neposredno vidi
(oziroma čutno zaznava)!
Človejak
bo »obravnaval« dobesedno vsa področja, o vsem ima svoje mnenje, za katero
sploh ni pomembno to, da se z obravnavano vsebino ni srečal (človejak) ne v
teoriji, še manj v praksi. Zmožen je presojati vse in vsakogar, od vratarja,
prek zdravnika, sodnika, učitelja, do ajnštajna! Že res, da niti osnovnih zadev
ne razumeva (ko bi razumeval, bi ne bil nagonsko bitje!), a to ga ne ovira pri
njegovem ugotavljanju, kajti – saj ja živi, saj ja vidi tisto, kar se dogaja,
saj je ja svet »takšen, kakršnega vidim«! Ob čemer se, kakopak, ne zaveda, da,
kot prvo, zmore videti le tisto zunanje (potemtakem le tisto, kar se s samim
seboj izkazuje, kakor se izkazuje), kot drugo, zmore vide(va)ti le parcialno,
delno (ker mu neenovito zavedanje, neenovita zavest ne omogoča celovitega
vpogleda v katerokoli posamičnost!), in, kot tretje, niti ne tako nepomembno,
ker ni (v podobi dvoma ali zahvaljujoč njemu) zmožen preseči okvirov tistega, v
kar je bil zdresiran, četudi se pripeti, da se (zgolj navzven) izkazuje tako,
kot da bi se spremenil, dejansko pa ostaja to, kar je (tipičen primer je, na
primer, »poštenost«, celo, pogojno, »etičnost«, ki, pri človejakih, traja le
toliko časa, kolikor obstajajo neke okoliščine, katere človejaku bodisi
preprečujejo nasprotno izkazovanje, bodisi zmanjšujejo obseg priložnosti, v
okviru katerih bi se lahko izkazoval skladno s svojimi nagoni… ali pa »pridnost«,
ki traja le toliko časa, dokler človejak v svojem delu vidi sebi korist, kar
pomeni, da ne dela zaradi samega dela, zaradi tega, ker bi bil zares priden,
pač pa izključno zaradi koristi, ki se kot posledica dela izkaže… od tod tudi
tisti ne-morejo-me-tako-slabo-plačati-kot-zmorem-slabo-delati).
Prav
zaradi te značilnosti (med vsemi ostalimi) človejaka, je nešteto primerov
tistih, ki (zlahka) prevzamejo določene zadolžitve, in se, kasneje, pri njih
izkaže le to, da so bili, pri opravljanju teh zadolžitev (in v odvisnosti od
njih »moči« oz. »teže«) zmožni le zase (in sebi) zajemati (pridobivati), medtem
ko tisto, kar so prevzeli, poslabšajo!
Človejak
potemtakem nima težav s samozavestjo, še manj z obdobjem, potrebnim za njeno
(iz)graditev, daleč od tega: človejak je »samozavesten« že od mladega, le da se
tej, njegovi »samozavesti« (ker ni utemeljena na dejanskih zmožnostih, pač pa
zgolj na domnevah o njih) pravi – domišljavost.
Kakopak,
ker nič ni črno-belo (razen za človejake), tudi v konkretnem primeru obstaja
neka sredina, neka »mešanica« med delovanjem utemeljenim na dvomu (torej
razumskim delovanjem) in tistim, ki temelji na prepričanjih (prepričanosti) ter
dvom dobesedno izključuje. In ta sredina so vsi tisti razumsko zasnovani, ki so
načeloma zmožni razumevanja (in razumskega izkazovanja), a so bili v fazi
odraščanja ukleščeni v (že ne vem kolikokrat omenjene) miselno-ravnanjske
kalupe večinskega okolja, s tem dospeli do določenih psihičnih okvar in do
tega, da se po določenih vprašanjih (tam, kjer so bili dobesedno prisiljeni v
to, da ni dveh, kaj šele več možnih razlag/ravnanj) obnašajo natanko tako, kot
ustreza večini: nagonsko, nerazumsko. Vendar…
Na
srečo je moč, vsaj načeloma, v kolikor psihična obolelost še ni prehuda, da bi
v celoti izključila zmožnost razumevanja, takšna stanja odpraviti, in povsem
praktični primeri takšnih odpravitev sodijo med spoznanja, s pomočjo katerih je
moč tudi – opredeljevati (dejanske) razlike med človekom in človejakom, ker…
Da, na
žalost, a človek in človejak sta si po umskih zmožnostih (posledično po
uspešnosti ravnanj, izkazovanj) podobna le v primeru, da je človek huje
psihično okvarjen, da, potemtakem, ni (umsko) zdrav!
Povzetek?
Človek,
razumsko bitje, je prepričan šele takrat, kadar z zadostno količino
preizkušenj ugotovi, da je dospel do pravil, po katerih se slednja posamičnost
izkazuje (da je dospel do dejanskega vedenja o neki vsebini).
Človejak
je prepričan še preden se sploh sreča, konkretno, v teoriji in še bolj v
praksi, z določeno vsebino (pa še takrat, ko se sreča, ko se v vsebini celo
preizkusi, v večini primerov ugotovi tiste grde-druge-ki-so-krivi-za-njegov-neuspeh)! 
Ni komentarjev:
Objavite komentar