Štirikrat različno o enem in istem

Zapisal bom o primeru, ki se je resnično pripetil, tekom pogovora z nekim možakarjem. Pričujoč primer (ob številnih drugih, katere je moč opaziti v vsakdanjem življenju in pri absolutni večini) lepo izkazuje to, kako »deluje« nagonska, konkretno človejaška pamet, ki NE temelji na enovitem zavedanju (pomeni, da je zavedanje človejakov razdeljeno na posamične in med seboj NEpovezane enote, zaradi česar tudi ravnanja po pogojnem refleksu).

Temeljna tema pogovora je bilo vprašanje nasilja.

Prva trditev

Zastavila sva s primerom, o katerem so poročali mediji, in v okviru katerega so se neki izživljali nad živalmi, jih trpinčili, do njih smrti.

Sogovornik je bil zelo odločen, in je, med ostalim izjavil: »Nisem nasilen človek, kategorično zavračam vsako nasilje, in menim, da je treba te, ki so mučili živali, strogo kaznovati!«

Dobro, mnenje, ki zveni zelo simpatično in je zlahka sprejemljivo, kot pravilno, ko…

A prej naredimo povzetek (iz tega mnenja):

-          sogovornik zase meni, da NI NASILEN

-          še več, VSAKO NASILJE OBSOJA (in s tem, samodejno, zavrača)

-          prepričan je, da JE POTREBNO NASILNE(ŽE) KAZNOVATI

Super, res, se povsem strinjam, vendar…

Druga trditev

Pogovor je, po nekaj vmesnih, bolj o splošnem izmenjanih stavkih, prešel na terorizem, konkretno islamski. Šlo je za neke poboje, obenem za grožnje, da bodo svoja delovanja (ti, teroristi) razširili tudi po »zahodnem svetu«.

Sogovornik je, še vedno, bil proti nasilju, ga je kot nesprejemljivega označil, obenem je izjavil, da »… bi bilo vse te (op. p. teroriste) treba pobiti!«

Povzetek:

-          sogovornik JE NAČELOMA PROTI NASILJU

-          sočasno (s tem, ko »bi jih bilo treba pobiti«) V NASILJU VIDI (povsem normalen, sprejemljiv) NAČIN REŠEVANJA nekega problema, kar pomeni, dejansko, da NI PROTI NASILJU, pač pa se do nasilja kot takega opredeljuje povsem subjektivno, v odvisnosti od lastnega pojmovanja »teže« taistega (nasilja)

Tretja trditev

Pogovor je, nekoliko kasneje, nanesel na »domače razmere«. Z njimi je nezadovoljen, sogovornik, in se je brž pohvalil, da je bil med (pred parlamentom) stavkajočimi, in da »komaj čaka, kdaj se bodo spet zbrali, kocke (op. p. granitne) pa ima že pripravljene…«

Povzetek:

-          sogovornik JE (ne samo zagovornik nasilja, pač pa tudi) NASILNEŽ, kajti ko to ne bi bil, ne bi imel pripravljenih kock in taistih ne bi imel namena metati (domnevam, da v policiste). Granitne kocke so namreč dokaj težka, in trda zadeva, ki, vržena v nekoga, lahko povzroči ne samo poškodbo, pač pa tudi smrt!

Seveda sem mu omenil, da konkretna izjava ni najbolj skladna z izhodiščno (katere se, med pogovorom o kockah, niti zavedal ni več) in da gre v konkretnem primeru za preprosto dejstvo, ki govori o tem, da se mu (sogovorniku) zdijo dopustna malodane vsa sredstva, torej tudi nasilje (nad nekom drugim) takrat, kadar uveljavlja LASTNE interese!

Četrta trditev

Prišla sva, ne vem kako, do besed o verovanju, o »bogu«, in sem mu omenil tudi to, da »tisti, ki je pravičen, tisti ne dovoljuje krivic (kadar mu je v moči, da bi jih preprečil, in »bog« je, menda, vsemogočen), pa da boga, vsaj pravičnega, preprosto, ni, ga ne more biti, ker – ko bi bil, potem, zagotovo, ne bi dovolil tega, da množice otrok vsakodnevno umirajo zaradi pomanjkanja vode in/ali hrane, zaradi (načeloma sicer zlahka ozdravljivih) bolezni, zaradi vojaških spopadov, in da marsikdaj umirajo mučeni, trpinčeni…«

Sogovornik mi je odgovoril tako: »Bog je pravičen, že ve, čemu na tak način kaznuje duše za neke njih pretekle grehe.«

Povzetek:

-          sogovorniku se zdi NASILJE NEKAJ POVSEM SAMOUMEVNEGA, SPREJEMLJIVEGA, kajti v nasprotnem primeru ne bi zagovarjal »božje volje« ter, sočasno, izkazal popolno brezbrižnost do trpinčenih otrok! Pazi, začelo se je, ves pogovor, s trpinčenimi psi (ali mačkami, ne pomnim, in niti ni pomembno), končalo z otroci… in povsem različni, kontradiktorni stališči, o enem in istem, o nasilju!

ČEMU takšna različna mnenja, stališča, ki so, od prvega do zadnjega izrečena povsem iskreno (in s strani sogovornika dojeta kot edina pravilna, vsako zase, seveda, v nekih danih okoliščinah)? Preprosto…

V prvem primeru se sogovornik NE ČUTI NEPOSREDNO OGROŽENEGA, do njegovega »zavedanja« ne dospeva preprosto dejstvo, ki govori o tem, da je izkazovanje nasilja osebnostna značilnost, zaradi česar lahko, in to zlahka, nasilje nad psom/mačko – v določenih okoliščinah – »preskoči« v nasilje nad ljudmi.

V drugem primeru SE SOGOVORNIK ČUTI POSREDNO OGROŽENEGA, kajti ne boji se samo tega, da bo postal (kar je sicer, objektivno gledano, malo verjetno) žrtev teroristov, pač pa deli strah občosti pred »drugačnimi običaji, drugačnimi kulturami, drugačnimi načini življenja…«.

Absurd, kajti prav radi spreminjanja okoliščin obstaja evolucija (razvoj, spreminjanje posamičnosti in vrst, kot odgovor na spremenjene okoliščine)! In absurd, ki, zlahka, zavrže vse (zgolj načelne!) trditve o strpnosti (do drugačnosti) in o zmožnosti sobivanja (z drugačnostjo)!

V tretjem primeru SE SOGOVORNIK ČUTI NEPOSREDNO OGROŽENEGA, kajti znašel se je v stanju, v katerem ni prepričan o tem, če bo tudi »jutri« zmogel preživeti, po vprašanju finančnih zmožnosti, s katerimi razpolaga, v stanju, v katerem NI zadovoljen z LASTNIM ŽIVLJENJEM (dejansko mu je malo mar glede tega, če država posluje zakonito, etično, ali ne, kajti – ko bi ga to skrbelo, bi bil nezadovoljen že v preteklosti, takrat, ko mu je šlo relativno dobro!) oziroma, pravilneje, ni zadovoljen z državo, ker v njej ne more lagodno živeti!

Tudi v četrtem primeru SE SOGOVORNIK ČUTI NEPOSREDNO OGROŽENEGA, kajti s trditvijo o neobstoju (vsaj pravičnega) boga, sem dobesedno napadel njegovo prepričanje, eno od številnih, v okviru katerih je zdresiran (pri nagonskih, žal, ne uporabljam besede vzgoja, kajti sam vzgajanje pojmujem v povsem drugačnem pomenu, kot način vzpostavljanja neke SUVERENE osebe, ki se bo, na temelju lastnega razmisleka, zmožna pravilno, v okvirih etičnega, odzivati na različna stanja, s katerimi se bo soočala!), in – brez teh prepričanj v bistvu nima (sogovornik in absolutna večina) »življenjskih kažipotov«, znajde se izven tistih vseh »mi« in »naši«, sam in povsem izgubljen!

Sogovorniku je (kakor tudi absolutni večini, vsem nagonskim človejakom) merilo povsem subjektivno, on sam v odnosu do vsega ostalega, pa – kadar se počuti (relativno) udobno, varno, takrat ravna povsem drugače, kot kadar se znajde v drugačnih okoliščinah. Takšna je realnost tam, kjer »je svet takšen, kakršnega vidim« in kadar je »dober« in sprejemljiv (svet) takrat, kadar je »meni« dobro.

Mi je žal, zares, a tista (uradna), ki govori o razumu kot ločnici med človekom in (bom uvideven) »preostalim svetom«, še vedno velja, je v bistvu nenadomestljiva!