Kakopak,
tudi pričujoč zapis ne bo najbolj skladen z občim pojmovanjem, da ne zapišem »razumevanjem«,
in sploh ne bo skladen s svetom, v katerem sem sam nenormalen, v odnosu do
večine. A, kljub temu, zapisujem…
Kaj so
čustvovanja?
Gre za
(recimo da preprost) sklop nekih kemičnih reakcij, ki se pojavljajo kot odzivi
na dražljaje, na določena dogajanja, katera zaznavamo v (našem) okolju. Pomeni,
da gre za vsebino, na katero sami nimamo neposrednega vpliva, pač pa se
izkazuje sama od sebe, samodejno.
Čustvovanje
je v bistvu izkaz dovzetnosti za neko konkretno zadevo, katero zaznaš, in do
nje (še) nisi ravnodušen.
Ravnodušnost?
Tudi čustvovanje, le da se izkazuje v smislu »ni mi mar (za nekaj)«, in nastane
kot posledica tega, da si določene vsebine (zadeve), ki si jih že ne-vem-kolikokrat
videl (oziroma zaznal z drugimi čutili), prepoznal kot tisti meni-nič-posebnega.
Obstaja
ravnodušnost, ki se izkazuje v svoji bolestni podobi, in ji pravimo – apatija,
brezvoljnost. V okviru apatije ti ni nič nekaj-posebnega, tudi življenje samo
po sebi ne.
Obstaja
»privzgojena« ravnodušnost, odsotnost sleherne podobe dovzetnosti za določene
vsebine, ki zlahka temelji na sebičnosti. In se, tudi zlahka, spremeni, ta ravnodušnost
(v določenih primerih) v sovraštvo! Ti, slednji zapisani podobi, nikakor ne
pričata o »zdravem duhu« (četudi v od-zdravja-pokajočem-telesu)!
Lahko
bi dejali, da je ravnodušnost posledica otopelosti, čustvene, seveda. In ker je
popolno nasprotje tistega, kar (vsakemu živemu bitju) daje narava, bi lahko dejali tudi, da gre v primeru
ravnodušnosti za okvarjenost (lahko pa, tudi takšni primeri obstajajo, za
dejstvo, da se odnos ne-pritegne-moje-pozornosti oblikuje do nekih povsem – vsebinsko
- praznih, enoličnih, serijskih vsebin, do tistih vsebin, potemtakem, ki se
znotraj neke celote izkazujejo, v svojih posamičnih podobah, natanko tako, kot
se izkazujejo vse preostale posamičnosti iste celote).
Ravnodušnost
napačno pojmujejo tudi kot »čustveno umirjenost (obrzdanost)«, in je, kot
takšna, celo temelj (žal še vedno) »vzgoje«, oziroma tistega, k čemur naj bi
ta(kšna) »vzgoja« stremela. Pomisli samo na stereotipne predstave o tem, da
ženska sme (celo mora) jokati, medtem ko za moškega ni primerno izkazovanje
solza (in bi se dalo tudi o čem drugem pripisati)!
Glede
na to, da so čustva povsem naravna zadeva, na katero niti vpliva nimamo (ne
moremo vplivati na to, kako bomo določeno vsebino za/občutili), glede na to, da
taista narava ničesar ne porodi brez razloga (torej v podobi nesmiselnega), bi
se dalo sklepati o tem, da je čustvovanje pomemben del slehernega živetja, in
bi se, v kolikor malo bolje pomislimo, dalo sklepati tudi o tem, da je taisto
živetje brez čustvovanja – otopelo, prazno, se niti samega sebe ne zaveda.
Z
drugimi besedami, dalo bi se ugotoviti, da je čustvovanje izjemno pomembno, in
da je, posledično, pomembno tudi to, da mu »pustimo živeti«, da samim sebi
dovolimo – izkazovati ga!
Pravijo,
da brez teme ni svetlobe. Zamisli si, da si porojen v nekem temnem prostoru,
kjerkoli, in da tega, temnega prostora nikoli ne zapustiš. Skozi generacije
(takšnega življenja) se boš (kot vrsta seveda, ne kot posameznik) prilagodil
takšnemu življenju, natanko tako, kot so se prilagodile določene živali/rastline,
denimo »človeška ribica«, ki je ugotovila, da za življenje v tem(ačnost)i – ne potrebuje
oči. In je, namesto njih, izostrila ostale (svoje) zaznavne zmožnosti. In ta, »človeška
ribica«, ne ve kaj je svetloba, potemtakem tudi »ti«, ki bi živel izključno v
temi, ne bi vedel, kaj je svetloba, kaj je Sonce (kakor vsakdo, ki ne ve o
določeni zadevi, četudi je o njej poslušal, a je ni doživel, pa si jo povsem po
svoje zamišlja in, kakopak, napačno… lep primer je »razumevanje« besed razum,
razumno, ki priča le o tem, da se večina smatra za razumna bitja, torej
za bitja, ki premorejo razum in zmorejo razumno delovati, obenem pa se
izkazujejo v popolnem nasprotju, potemtakem NErazumno!).
Če
nadaljujemo s primerom »človeške ribice«, potem ugotovimo, da je prikrajšana za
svetlobo, za vse tiste lepe, prijetne občutke (čustvovanja), ki jih le-ta
poraja. In, v kolikor izvedemo preslikavo, ter to prikrajšanost, za svetlobo,
prenesemo na področje čustvovanja, prav tako, celo zlahka, ugotovimo, da so
tisti, ki se izkazujejo v podobah neizkazovanja čustev, prikrajšani zanje,
sčasoma (dobesedno) otopijo, niso več zmožni (vsaj v običajnih razmerah) njih
izkazovanja! Bi se dalo poreči, da postanejo nasprotje tistega, v kar jih je
narava porodila, da postanejo, potemtakem – nenaravni, potemtakem tudi, in
neizogibno, nenormalni!
Robot.
Zgolj neka mehanska, obstoječa zadeva, ki »živi« izključno tako, kakor je za »življenje«
ustvarjena, brez sleherne možnosti za to, da bi se, na okolje, odzivala v
podobah izbire. Monotono, samodejno, prazno. Zgolj – biva, obstaja, in zares NE
živi!
Čustvovanje
in »razmišljanje« sta medsebojno (in neposredno) povezana! Celo tako, da – več kot
je čustvovanja, manj je merodajno »razmišljanje« (in obratno). Pomeni, da je
potrebno najti neko ravnovesje, med obema vsebinama (načinoma izkazovanja), da
se je potrebno naučiti o tistem KDAJ je potrebno pustiti živeti bodisi čustvom,
bodisi mislim. Pravzaprav, če še malo temeljiteje zapišem, da ne bom napačno
razumljen: nepravilno je »izklopiti« katerokoli od obeh vsebin (načinov
izkazovanja), da bi druga lahko živela nek svoj čas, kajti – tako, kot je sama
misel brez čustvovanja nekaj povsem hladnega, tako je tudi čustvovanje brez
misli nekaj povsem norega! Lepa primera za takšno trditev, če ju, kot povsem
banalna, zapišem, sta »sla po pridobitništvu« (ki lahko temelji samo na
odsotnosti dovzetnosti-za-druge/ga, in
ki, posledično, vodi v nezadovoljstvo tega/h drugega/ih, kar, posledično, vodi
v nezadovoljstvo taistega s-slo-po-pridobivanju zaznamovanega, saj se bo
nezadovoljstvo drugega/ih obrnilo naravnost – proti njemu!) in »brezmejno
razdajanje«, potemtakem neka radodarnost, temelječa izključno na čustvovanju
(ki, posledično, privede do tega, da prenehaš biti radodaren, kajti – ko razdaš
vse, kar si imel, takrat nimaš ničesar več /za dajati/ in takrat nimaš niti
možnosti za to, da bi iz nečesa ustvarjal določene zadeve, katere bi, še
naprej, lahko daroval… tipičen primer za to je, denimo, nekaj, česar občost ne
razume najbolje, in kar bi se dalo označiti v podobi radodarnega-milijonarja…
primer vzamem zgolj zaradi tega, ker sem spremljal konkretne razprave, znotraj
taistega občestva, ki so izhajale iz nekega /časopisnega/ zapisa o radodarnem
bogatašu, in je občestvo sklepalo takole: kako-je-radodaren-ko-pa-je-bogataš,
oziroma, če zapišem drugače, ko-bi-bil-radodaren-bi-razdal-in-ne-bi-mogel-biti-bogataš!
Da, takšna je »logika« tistih, nerazumskih, ki niso, objektivno, zmožni
razmišljati o »jutri«, pač pa vidijo le tisti »danes«, in vidijo, v okviru
taistega »danes«, izključno lastne želje, lakoto, ne vidijo pa svoje
nezmožnosti po tvornem izkazovanju, po ustvarjanju pogojev lastnega živetja,
kajti – v kolikor si zmožen /sebi/ ustvariti tisto, kar /vsaj domnevno/
potrebuješ, potem še zdaleč nisi odvisen od radodarnosti nekega drugega!).
In –
KDAJ nastopi potreba po izkazovanju, bolje: po dajanju prednosti, bodisi
čustvom, bodisi razumu? Tega ni moč kar tako predpisovati, kajti sleherno
ravnanje (naše izkazovanje) mora biti skladno z okoliščinami, mora upoštevati
te okoliščine, pa, denimo, ko se znajdeš v nevarnosti, takrat, bi si upal
trditi, ni najbolj primeren trenutek za paniko (brezglava podoba strahu, torej
tudi podoba čustvovanja), pač pa bolj za razmislek o tem, kaj ti je storiti, in
obratno, ko se znajdeš v okoliščinah, znotraj katerih čustva dobesedno kipijo,
in z njih izkazovanjem nikogar (ne sebe, ne drugih) objektivno ne ogrožaš, na
nikakršen način, takrat je, bržčas, primerno čustvovati, »izliti« to, kar
(za)čutiš, na plano. Da, šele takrat, kadar so izlita, šele takrat čustva zares
živijo, smejo živeti (ne nazadnje, tako solza, kakor smeh, povišan glas… vse
oblike čustvovanja so »opredmetene«, se izkazujejo v podobah, katere neki drugi
zmorejo zaznati, ugotoviti, in po njih vedeti o tem, kako se, v nekem trenutku,
počutimo. Pravzaprav, če naredimo korak dlje, so te podobe celo neke vrste
smerokaz, za ravnanja teh drugih, in, sočasno, signal-za-pomoč, za nas same,
kajti: ko vidim neko solzo, takrat me opaženo žene v to, da skušam pomagati,
ali vsaj ugotoviti to, če je solza posledica žalosti (potrebe po pomoči) ali
radosti (potrebe po delitvi), in ko jo sam spustim, takrat z njo pravim »potrebujem
oporo«, ali pa »želel bi podeliti svojo radost, da bo močneje živela«. Ko ne bi
bilo temu tako, takrat bi narava čustvovanja zasnovala na način, da se ne bi
izkazovala navzven!
Čemu je
nujno potrebno izkazovanje čustev, katerihkoli in vseh? O tem sem že
pisal, ko sem o psihičnih obolenjih razlagal, obenem sem zapisal tudi tu, v
nekaj primerih. »Zgolj« zaradi tega! Nenormalnega (čustveno-umsko) je že tako
več kot preveč, da bi mu še (številčno) pridodajali! In – tako, kot se čustva
morajo sprostiti (da ohranjajo našo dovzetnost, posledično tudi naše normalne
/ne v smislu običajnosti/ miselne odzive), tako se tudi misel mora spočiti, si
oddahniti, si popestriti (polepšati, obogatiti) svoj obstoj, da ostane »življenjska«,
da se zmore sobivanju primerna izkazovati!
Potemtakem,
če povzamem, je normalno to, da se izkazuješ (da se sleherna posamičnost
izkazuje) natanko tako, kot ti je (izkazovanje) »predpisala« tvoja naravna
zasnovanost, pa – ker si porojen kot čustveno bitje, potem to tudi bodi, ne oziraje
se na bebave »vzgojne« napotke (posledično na odnos okolja do tvojega
čustvovanja) okolja, v katerem živiš! Seveda, pri tem se, kot nujno, zastavi
vprašanje o tem, KAKO izkazovati čustva!
Ko bi
bila vsa (ali vsaj njih večina) dvonoga bitja zares dobra, poštena, nesebična,
človečna, potem bi se takšno vprašanje izkazalo kot nepotrebno, kajti: kdorkoli
že bi čustvoval, bi to počel na vsem primeren način, in bi bilo njegovo
čustvovanje pri tistih (vseh) drugih tudi na primeren način sprejeto,
so-doživeto. Ker pa je resnica o dvonogem svetu povsem drugačna, se je potrebno
naučiti – izkazovati čustva!
Pri tem
vprašanju gre za dve plati, in prva je ta, da moraš znati izkazovati čustva na
načine, da s svojimi izkazovanji ne prizadeneš ostalih, drugih! Denimo, skrajno
neprimerno je (vsaj meni je, in še vedno stežka takšno izkazovanje sprejemam)
smejati se, celo krohotati se, na nekem pogrebu in le nekaj korakov vstran od
tistih, ki so dejansko (za razliko od krohotajočega se) prišli na pogreb zaradi
tistega, kar naj bi se tam dogajalo (in ne dogaja se le pokop, pač pa se dogaja
predvsem slovo žalujočih od fizičnih ostankov umrle osebe!), da o še hujših
primerih neprimernega izkazovanja čustev sploh ne govorim. Zagotovo jih tudi
sam poznaš (od uličnega dretja, v nekih nočnih, počitku namenjenih urah, do, ne
nazadnje, pobesnelega pokanja v pred- in neposredno ponovoletnem času, v okviru
katerega pokajočim niti malo ni mar za, recimo, dojenčke, za tiste, ki naj bi
navsezgodaj, po možnosti spočiti, vstali in se napotili na delo, za počitka potrebne
obolele… in jim ni, niti malo, mar za živali, za to, da jih s svojim početjem
spravljajo v dobesedno panična stanja).
Tega,
očitno, ne znamo najbolje! Ker smo sebični, neuvidevni, tumpasti!
Druga
plat pa je ta, da, prav zaradi tvojega čustvenega izkazovanja (v kolikor se
čustveno izkazuješ, potem si iskren, potem, v bistvu, samega sebe drugim
odpiraš, te lahko berejo, kot odprto knjigo) drugi ne bi imeli priložnosti za
to, da bi te prizadeli! Žal, tudi to zna početi »življenje«, in tam, kjer
prevladuje umsko-čustvena nezmožnost, tam, kjer je greh moška solza, tam, kjer
je vodilo nagonska glad, začinjena s sebičnostjo, posledično z neuvidevnostjo…
da ne naštevam naprej… tam obstajajo tudi podobe izrabljanja (v negativnem
smislu, seveda) čustev nekoga drugega, pa, če ne drugače, potem v podobi
manipuliranja z njimi, v podobi t. im. čustvenega izsiljevanja (o katerem sem
tudi že zapisal, pa ne bi ponavljal, tu).
Pomeni,
če potegnemo črto, da nekega univerzalnega recepta ni, za ta KAKO (izkazovati
čustva), pač pa se mora vsakdo sam naučiti in ugotoviti, kdaj ter na kakšen
način in koliko sme čustvovati, sme biti to, kar je, ali kar bi vsaj moral
biti, ko bi ostal skladen s svojo (naravno) zasnovanostjo, ko bi ostal dejansko
normalen, in ne zgolj – običajen, pa…
V
normalnem, razumskem okolju, smeš čustvovati, smeš (s svojimi izraznimi
možnostmi) »govoriti« o tem, kako se počutiš, kakšen (in kdo) v nekem
konkretnem trenutku (dejansko) si, celo zaželeno je, da tako počneš, v kolikor
želiš, da te bodo obravnavali kot iskrenega! V običajnem okolju pa… hm, imam
nek rokopis, katerega ne upam ponuditi v objavo (pa ne radi sebe, radi tistih,
katerih življenja so v njem opisana, zaradi tistih, ki so utrpeli hude
psiho-fizične bolezni prav in tudi zaradi svojega izkazovanja čutenja, s strani
okolij, dobesedno živalskih, v slabem pomenu besede, v katerih so odraščali,
živeli… potemtakem: v običajnih okoljih pa le glej, komu, kako in kdaj se boš
(čustveno) izpovedoval!
Ni komentarjev:
Objavite komentar