Da,
obstajata omenjeni podobi pogovora, pa, če s povsem banalnim primerom zastavim,
potem zapišem, da je povsem normalno, celo potrebno, to, da se biolog
“pogovarja” z mravljami, in da to počne toliko časa, dokler ne ugotovi tistega,
kar se je namenil ugotavljati, torej njih značilnosti, medtem ko bi bilo vsaj
malo čudno, da bi se z njimi pogovarjal tudi naknadno, kasneje, in zlasti
takrat, ko si ničesar več ne bi imeli povedati...
Pa, v izogib
nesporazumu, tisti “pridna mravljica”, ki ti, morda, uide, ko zaznaš mravljo na
(svoji) roki, ni izkaz čudnosti, a tudi ni izkaz pogovora, pač gre za (povsem
normalen) način odzivanja na neko konkretnost, s katero se soočiš, in te (tudi
povsem normalno) ne pusti v ravnodušnosti. Da, ena temeljnih potreb, značilnih
za normalno (potemtakem psiho-fizično zdravo) so-bivanje, je potreba po
izkazovanju (ob)čutenj(a), in ta izkazovanja udejanjamo na različne načine,
tudi besedno.
Da, pogovor
je moč obravnavati kot način medsebojnega komuniciranja, potemtakem vanj sodi
tudi t. im. telesna govorica, potemtakem pogovora ni moč obravnati izključno v
smislu “izmenjave besed”, bodisi v njih izrečeni ali zapisani podobi.
Potemtakem se med seboj lahko pogovarjajo tudi mravlje in biolog, vsaj tistemu
je takšna korelacija sprejemljiva, ki razume preprosto dejstvo, govoreče o tem,
da je pogovor v bistvu (tudi) izmenjava informacij, podatkov, vsega tistega
torej, na temelju česar zmoremo določena (spo)znanja oblikovati.
Kdor zmore
pogovor dojemati zgolj v (četudi zgolj tozadevno človeški) podobi “izmenjave
besed”, ta ne zmore dopustiti tega, da se tudi živali med seboj pogovarjajo,
čeprav se. Resda v nekih svojih jezikih, v njim specifičnih podobah izmenjave
mnenj, izkazovanja čutenj, a se. Celo tako so se zmožne pogovarjat, da je njih
sporočanje, vsaj v temeljnem, razumljivo tudi (vsaj tozadevnemu) človeku. In ne
samo, da so same zmožne, v okvirih komunikacije s (vsaj tozadevnim) človekom,
sporočati svoja po- ali občutja, pač pa so zmožne dojemati tudi v nasprotni
smeri, torej so zmožne ugotavljati tudi o po- in občutjih sogovornika. Pa
čeprav ob tem ena sama beseda ni izgovorjena (ali zapisana)!
Tudi sam sem
se, leta, celo desetletja, pogovarjal s človejaki, povsod (in vselej), kjer (in
kadar) se je izkazala možnost pogovarjanja. S pomočjo teh pogovorov sem namreč
ugotavljal o njih, kajti - sleherno stališče, posredovano na katerikoli način
(in predvsem z besedo), izpričuje umske meje izpovedovalca, medtem ko
spreminjanje teh stališč (kadar neka sprememba stališča NI posledica nekega
dodatnega spo/znanja!!!), četudi se nanašajo na eno in isto vsebino (in se,
potemtakem, objektivno ne bi smela spreminjati!) in četudi jih izraža en in ist
izpričevalec, govorijo o nenačelnosti, potemtakem, samodejno, o - nagonskem
izkazovanju! In sleherna ne/zmožnost dojemanja pojasnil (dojameš pa jih tako,
da lastno stališče spremeniš, ker te v to prisilijo argumenti, ki se kot
objektivna, neovrgljiva dejstva izkažejo!) priča o ne/zmožnosti dojemanja, razumevanja,
potemtakem, posledično, tudi o - bodisi nagonski, bodisi razumski zasnovanosti!
Medklic: že
res, da se tudi sicer razumsko zasnovano, a težje psihično obolelo bitje,
izkazuje v podobah nagonskih, vendar je tudi res, da se da, prav zahvaljujoč
pogovoru, pri takšnem (obolelem) bitju ugotoviti, na nekem tematskem področju
že, njegovo zmožnost dojemanja, razumevanja, pa - če je razumski na določenih
področjih, potem je tako, razumsko, zasnovan, in bi se kot razumski izkazoval
povsod (torej tudi tam, kjer se trenutno ne), v kolikor ne bi bil (na teh,
posamičnih tematskih področjih) stisnjen v neka obča prepričanja, za- in
prepovedi, potemtakem v - mišljenjsko-ravnanjske kalupe! Kajti - pri nagonsko
zasnovanem bitju NIKJER ne boš naletel na zmožnost razumevanja (zato se
tudi izkazujejo z nezmožnostjo “poglobljene razprave”, zato pri njih, slej ko
prej, naletiš na “argumentacijo” v podobi zgolj izrekanja nekih prepričanj,
katerih pa niso zmožni na ustrezen, razumski način, utemeljiti, jih kot take
upravičiti v praksi, v konkretnem življenju!).
Kakorkoli
že, brez omenjenega pogovarjanja ne bi zmogel ugotavljati, pa se je, vsaj z
vidika ugotovljenega, “splačalo” pogovarjati se, s človejaki. Mislim, vredno je
bilo toliko, kolikor so se, na osnovi pogovorov, oblikovala, meni, določena
spoznanja, ki so, zložena, sešteta vkup, pripeljala do same ugotovitve o -
obstoju človejakov, kot neke posebne vrste življenja. Ni pa se, jamčim,
splačalo sicer, saj mi spoznanje niti slučajno ni polepšalo bivanja, krepko
nasprotno!
Danes se, s
človejaki, ne pogovarjam več kot toliko, kolikor je nujno potrebno, pa, denimo,
pozdravim slednjo trgovko, na katero naletim (ji z besedami, tudi dodatnimi,
povem, da je ne obravnavam v podobi predmeta, danega meni na voljo) in ji tudi
povem o tem, kaj želim (v kolikor želeno ni dosegljivo s polic, torej v podobah
samopostrežbe), a - kaj več, od tega, denimo to, da bi si zaželel z njimi
preživeti uro, dve, celo popoldne, v pogovoru, ne, takšnih želja pa ne občutim!
Skratka, v zadnjem času sem povsem izklopil pogovor kot podobo, metodo
ugotavljanja, ker - to obdobje sem že opravil, preden sem ugotovitev oblikoval,
in ugotovil, da bistvenih, vsebinsko omembe vrednih razlik med človejaki ni!
Vsi NErazumevajo, in določene razlike v stališčih so le posledica nekih
“vzgoj”, zdresiranosti, običajev okolij, v katerih so odraščali, obenem pa se
vsi, tudi tisti, ki se, domnevno zgolj, ravnajo po nekih “naprednih idejah”
(prepričanjih), zmorejo v danih razmerah izkazati povsem nagonsko, torej
živalsko, v najslabšem pomenu besede!
Ni komentarjev:
Objavite komentar