Osebno sem srečen, nič mi ne manjka, čeprav nisem zadovoljen z okoliščinami, v katerih živim.

Trditev, katero uporabim kot izhodišče današnjega zapisovanja, je eden izmed tipičnih primerov človejaškega (potemtakem nerazumskega) »modrovanja«, pravilneje – bebovanja. In pojasnim…

Kot prvo, in najprej, trditev izkazuje preprosto dejstvo, katero bi se dalo opredeliti kot NEPOZNAVANJE (nerazumevanje) BESED, IZ KATERIH JE TVORJENA!

Vsa čustvena stanja poznajo določene (svoje) stopnje, in kakor nejevolja preraste v jezo, le-ta pa v bes, tako tudi ugodje preraste v zadovoljstvo, to pa v srečo.

Za dosego ugodja ni potrebno veliko, če banaliziram: v kolikor bom trdi dni zapored »zaprt«, mi bo ugodje povzročilo to, da bom četrtega dne uspel opraviti »veliko potrebo«.

V kolikor nimam težav s presnavljanjem, potem mi lahko zadovoljstvo poraja zavedanje tega, da z odvajanjem nimam težav, vendar – v takšnem primeru bom zadovoljen zaradi/ob urejene/i prebave/i, in menim, da je zgolj in samo to krepko premalo za neko splošno, življenjsko zadovoljstvo, pa radi zgolj tega zadovoljstva (v konkretnem primeru) ne morem ugotavljati v nekem splošnem, življenjskem smislu.

V kolikor bi mi zdravniki odstranili črevesje in mi s posegom odpravili zmožnost nadzorovanja odvajanja balastnih snovi, potem… potem bi bil srečen v primeru, ko bi izumili nek pripomoček (lahko zgolj nadomestek mojega poprejšnjega, odstranjenega črevesa), s pomočjo katerega bi, znova, lahko odvajal nadzorovano, vendar – bi sreča trajala le nekaj časa, kajti…

Tako, kot je pri otroku, tako je tudi sicer. Otrok se razveseli neke igračke, dobesedno »razganja« ga, od sreče, ker je igračo dobil, a sčasoma ta igrača postane povsem običajen, samoumeven del otrokovega vsakdana, otroka ob njej več ne »razganja«, četudi se rad z njo igra.

Pomeni, da je sleherno konstantno (tudi in zlasti) čustveno stanje zajamčena pot do – ravnodušnosti! In pomeni, da niti ugodje, niti zadovoljstvo, in še manj sreča (ki je vrhunec »pozitivnega« čustvovanja) nimajo daljšega roka trajanja, pač pa potrebujejo (vedno znova) neke nove vsebine, na temelju katerih se bodo porajali.

Ko temu ne bi bilo tako, potem, preprosto, ne bi obstajalo potrošništvo (stanje, ki izkazuje večno glad po »tistem, kar ima nekdo drug« ali po tistem »kar mi ponujajo, jaz pa tega še nimam«), ne bi obstajala potreba po menjavi, na primer, starih (in še uporabnih) naprav z novimi (praviloma radi tistega vsi-imajo-le-jaz-ne).

Potemtakem, ko bi potegnil črto pod neko življenje, katerokoli, potem nikakor ne bi mogel zapisati, da »je srečno« (s tem avtomatično srečo razvrednotim, jo spustim na raven zadovoljstva, ji pridodam pridih vsakdanjosti, samoumevnosti, neprekipevajočega) , in v človejaškem, nagonskem primeru tudi o zadovoljstvu ne bi smel trditi (zadovoljno z lastnim življenjem je lahko le bitje, ki zmore biti skromno, ki ne potrebuje, zavoljo lastnega potrjevanja, vedno nekih novih stvari, bitje, ki zmore v tem, kar počne, in kakor to izkazuje, iskati lastno zadovoljstvo)!

Kot drugo, v kolikor se podam v analizo same trditve, potem zapišem, da le-ta NE VZDRŽI, da sama sebe izpodbija, se postavlja na laž (ali, pravilneje, izkazuje nerazumevanje izrečenega/zapisanega)! Čemu? Preprosto…

Poglejmo najprej njen prvi del, tisti »osebno sem srečen, nič mi ne manjka«.

Na čem gradi »srečo«, ta, ki je trditev izkazal? Na tem, da mu NIČ NE MANJKA (potemtakem na tem, da ima vse, kar potrebuje… za to, da je »srečen«). Pomeni, če nadaljujem, da NE bi mogel biti »srečen«, v kolikor bi mu nekaj (od tega »vsega, kar ima«) manjkalo. Dobro.

Poglejmo še drug del, obravnavane trditve: »čeprav NISEM zadovoljen z okoliščinami, v katerih živim«! Zdaj pa takole – v kolikor nisem zadovoljen z okoliščinami lastnega živetja, potem MI MANJKA zadovoljstvo, izhajajoče iz okoliščin, potem, če nadaljujem, ne morem trditi, da »mi nič ne manjka«, in potem, neizogibno, ne morem trditi, da »sem srečen, ker mi nič ne manjka«!

Če ne razumeš najbolje, tega, kar sem zapisal, karikiram, in zapišem povsem banalen primer.

Denimo, da živiš v super hiši, v kateri imaš vse, in še več, tistega, kar potrebuješ za izjemno ugodno živetje. Celo krepko »pametnejša« je, od tebe, ta hiša, pa zmore samodejno vklapljanje svetlobe, zračenja, gretja/hlajenja, ma, ni česar ni! Imaš denarja, da ga niti prešteti ne moreš, kupuješ vse, kar vidiš v reklamah ali pri drugih, skratka, po človejaško ne samo, da ti nič ne manjka, pač pa ne veš niti tega, kaj bi s samim seboj počel (ko bi to vedel, potem te, že na samem začetku, materialne dobrine ne bi vlekle, bi v samem sebi, v svojem delovanju, našel smisel lastnega živetja, in zadovoljstvo, potrebno za le-to), vendar…

Vendar je splet okoliščin, nesrečnih, kakopak, nanesel v to, da je krog in krog tvoje hiše – smetišče, deponija, na katero dnevno dovažajo (potemtakem sveže) organske odpadke, ki se kopičijo ne le v kupih, pač pa že kar v podobi gričev. In, kakopak, ti odpadki, med trohnenjem/gnitjem, smrdijo. In smrad zmore biti neznosen, in mu ne moreš preprečiti tega, da bi ne dospel v tvoje domovanje, ker – ne potrebuje niti odprtega okna, niti delujoče klimatske naprave, zna najti še najmanjšo režo, vsako odprtino, da bo dospel v notranjost, celo prek samih materialov (konkretno tudi skozi zid) zmore dospevati!

Dobro, recimo, da si se s časom navadil na ta smrad (kakor si se navadil na svojo »srečo«, pa ta ne zmore več prekipevati, ne zmore več biti to, kar misliš, da je), čutna zaznava, imenovana vonj, ti je povsem otopela (v bistvu ne gre za otopelost čutne zaznave, pač pa za to, da te možgani, ki prejemajo dražljaje iz okolja, jih nato obdelujejo in te vodijo v ravnanje, ki predstavlja odziv na te dražljaje, da te možgani torej več ne opozarjajo na smrad, ker se jim zazdi to, njihovo opozarjanje, povsem nesmiselno, saj v preteklosti ni bilo upoštevano: še vedno živiš sredi smetišča, čeprav so ti možgani že dolgo govorili o tem, da ti takšno okolje ne ustreza), ampak – si se navadil tudi na to, da kamorkoli stopiš, iz svoje hiše, stopiš v gnilo, ki ti (u)maže čevlje, hlače, v katero se lahko, dobesedno, celo pogrezneš (vsaj do neke mere)? Si se navadil tudi tega, da nihče (ki bi sicer rad prišel k tebi) ne prihaja na obisk, ker ne zmore vzdržati smradu (katerega si sam že vajen)? Si se navadil pogleda, ki ti, namesto trat, hribov, gora, potoka, cvetlic in drevja… ponuja le gore smrdečih odpadkov?!

Si »srečen«, ker ti nič ne manjka, čeprav nisi zadovoljen z okoliščinami, v katerih živiš?!