Neke
podobe se vrstijo,
zgolj da
spomine mi budijo,
da mi
trepeče
zašepeče
časa
glas,
kot da
hitijo se igrati,
a ne
vedo, da znajo žgati,
pa
senca vleče
se
temneče
čez
obraz…
Tudi
reka, tiha reka,
v neznan
svoj dalj odteka,
izgubila
bo sijaj,
ko ne
vrne se nazaj,
tudi
sreča, tiha sreča,
konec
svoj znenada sreča,
da
zamre celo smehljaj…
ko ne
vrne se nazaj.
Neke
podobe vsiljive,
neljubeznive,
trdožive,
venomer
krenem,
da jih
ženem
v
nekoč,
me ne
želijo zapustiti,
ni jim
ničesar spremeniti,
kar ni
požrla,
je
zatrla
temna
noč…
Tudi
reka, tiha reka,
v neznan
svoj dalj odteka,
izgubila
bo sijaj,
ko ne
vrne se nazaj,
tudi
sreča, tiha sreča,
konec
svoj znenada sreča…
kar
bilo je, je bilo,
in
nikdar nič več tako.
Ni komentarjev:
Objavite komentar