Do tja vse…

Prek gričev, v sonce mehko so sejani,

mehko posejani, v dehtenje obdani,

na trate, vse zlate, na tople ravnine,

za večnost prevečno, ki nikdar ne mine…

Počasi, nalahno, da nič ne uide,

s korakom, ki v želji nikdar ne poide,

do tja vse, kjer v senci gozdiča izvira,

da kliče ozvezdja prek polja vsemira…

Prek gričev, prek trat, na poljane neba,

v brstenje, ki se vse do konca razda,

medtem ko v širjave v krilih razpne se,

da zbuja, da hrani, s seboj da ponese…

 

Eh, želje, nerodne, mi ni vas doseči,

da zmogel v letenju bi čas svoj izpreči,

spuščena v porazu na drogu zastava,

da z vetrom zaman, zgolj v veter nek tava…