O (pre)vzgoji nagonskega bitja…

Tu bom sicer trdil nekaj, s čemer se »strokovnjaki« ne bodo strinjali, a bom, kljub temu, tvegal, in to zlahka…

 

Nagonskega bitja nikoli ne moreš zares (pre)vzgojiti, nikoli! Takšno bitje se namreč izkazuje na temelju neke krepko močnejše »vzgoje«, na temelju nagonov, le-ti pa ženejo v tisti večen njegov MENI-BOLJE! Vidiš, vzgoja, tista dejanska, pa je POPOLNO NASPROTJE tega meni-bolje, je uvidevnost, je upoštevanje drugega, upoštevanje nekega DRUGEMU-bolje!

 

Medklic: grozljivo, a tu dospem tudi do tistega čustvovanja, katerega so sicer polnih ust, čeprav ga, resnici na ljubo, niti poznajo ne, kaj šele, da bi ga bili zmožni izkazovati, do tistega rad-imeti-drugega, do – ljubezni…

 

In, dodatno, »malenkost« v pojasnilo…

Meni-bolje v nagonskem svetu ni samo tisti da-mi-je-bolje-kot-mi-je-bilo-včeraj, pač pa pretežno tisti dejanski da-mi-je-vsaj-tako-dobro-kot-je-drugim, in še bolj tisti da-mi-je-boljše-kot-drugim!

Pri nagonih je namreč težava, v nezmožnostih, lastnih, po nekem tvorjenju, so polni kompleksov manjvrednosti, pa zmorejo samo s svojim imetjem sebi »vrednost« (po)iskati, v odnosu do drugih. Prav zaradi tega tudi obstaja tisto nenehno gledanje-k-sosedu, prav zaradi tega obstaja nacionalni »šport«, imenovan zavist, in, ne nazadnje, tudi potrošništvo…

 

In – drugemu-bolje ni samo tisti da-mu-je-bolje-kot-mu-je-bilo, pač pa je prej da-mu-je-vsaj-tako-dobro-kot-meni, pretežno celo da-mu-je-BOLJŠE-kot-meni!

Vem, popolnoma nerazumljiva trditev, nagonski pameti, s sebičnostjo obdarjeni, a je pri razumskem bitju tako, da…

 

Kot prvo se zaveda, da zmore IZKLJUČNO v zadovoljni skupnosti tudi sleherna posamičnost dospeti do lastnega zadovoljstva, trajnega, kakopak, kot drugo pa ve, jo živi, pozna PRAVO ljubezen (in ne obče sranje, katero tudi z isto besedo imenujejo), in v okviru te ljubezni zmore do lastnega zadovoljstva dospeti samo takrat, kadar dospeva prek/skozi zadovoljstvo osebe, katero ima rado! In, verjel, ali, pak, ne, a kadar gre za obojestranski, recipročen takšen odnos, takrat ni lepšega soživetja, takrat je EDINO DEJANSKO SOBIVANJE, v podobi tistega drug-za-drugega in eden-za-vse-ter-vsi-za-enega, v kolikor pa ni temu tako, in je ljubezen zgolj enostranska (na drugi pa obstaja »ljubezen«), takrat pa – bodisi preklinjaš nagonsko sebičnost, do skrajnosti neumno, ali pa, v primeru razumsko zasnovane osebe, neko njeno duševno bolezen.

 

Kakorkoli že, da se povrnem izhodiščni trditvi…

Dva izjemno lepa, zgovorna primera njene resnici ustreznosti zapišem. Prvi je obče izkazovanje v prejšnjem sistemu, izkazovanje, v času, ko je nek red, kakršenkoli že, obstajal, in so omejitve, zapovedi, prepovedi, s pomočjo ustreznih kazni, kakopak, zagotavljale »ljudsko pridnost«, neko »moralnost«. Da, natanko tisto, po kateri se danes sprašujejo, češ kam-je-šla-vsa-morala…

In so bili, obči, »vzgojeni« tako, kakor je zakon od njih zahteval, vendar – čim so se razmere spremenile, čim je čas postregel z občutkom »svobode«, »demokracije«… ne, res ni močnejše »vzgoje«, kot je delovanje naravne zasnovanosti, delovanje nagonov!

 

Drug primer so tako imenovani prevzgojni zavodi. Ugotovljeno je, kot povsem nesporno, da prevzgoja v teh zavodih deluje na redke posameznike, medtem ko se absolutna večina tistih, ki v njih dospejo, izkazuje v podobah povratnikov! Še huje: ti prevzgojni zavodi pri absolutni večini delujejo celo kot nekakšno »strokovno izobraževanje«, pri sebi podobnih izmenjajo tehnike nečednih ravnanj, se učijo o boljših, učinkovitejših pristopih k njihovemu izvajanju, v bistvu dejansko opravijo nekakšno izobraževanje za učinkovitejše ukvarjanje s kriminalom!

 

Da, to tudi »stroka« ve, a kljub temu takšni zavodi, v svojih nespremenjenih podobah, še vedno obstajajo. Po tistem načelu bolje-vsaj-enega-spremeniti. Khm…

 

Denimo, da si drznem podvomiti v pravilnost takšnega načela, in ta dvom nekoliko drugače izkažem…

Recimo, da obstaja neka bolezen, katero zmore samo polovica obolelih preboleti… ostali pa umrejo.

Recimo, da ne obstaja zdravilo, ki bi delovalo proti tej bolezni, za njeno odpravo. Obstaja pa nek strup, za katerega so ugotovili, da zmore ENEMU OD STOTIH pozitivno učinkovati, ga ozdraviti… ostale pa pobiti, seveda.

Kaj boš naredil v takšnem primeru?! Zdravila ni… če boš križem rok stal, jih bo, morda, polovica preživela… če se boš podal reševati, boš, morda, enega rešil, ostale pobil…

 

Da ne bo nesporazumov: ne trdim tega, da je potrebno povsem opustiti prevzgojna prizadevanja, nikakor, le o tem, da jih je smiselno izvajati tam, kjer obstaja utemeljeno upanje, da bo ta prevzgoja tudi učinkovala! Vse ostale pa, namesto v družabne prostore, v neke učilnice-izpopolnjenega-kriminala, v osamitev, v samost, v kateri se vsaj novih zadev ne bodo mogli (na)učiti, morda pa bodo, ob pravilnem »vzgojnem« pristopu, ob ustrezni vsakodnevni »negi«, del(ček) starih opustili…

Ni ga, verjemi, ni za nagonsko bitje boljšega »vzgojnega« sredstva, kot sta »korenček in palica«, in boljšega »vzgojitelja«, kot je tisti, ki obe zadevi v rokah drži!

 

Da zaključim: nagonsko bitje »(pre)vzgojiš« samo za nek, določen čas, v katerem učinkujejo okoliščine, v katerih je bila ta »(pre)vzgoja« izvedena! Čim se te okoliščine spremenijo, pride do tistega piši-kući-propalo… ali tistega priložnost-dela-tatu, oblast-pokvari…

 

In pridodam: »pametnost« okolja je sila lepo razvidna na temelju dejstva, da… na eni strani zganjajo »humanost« do prestopnikov, jim kazni znižujejo, pogoje njihovega prestajanja izboljšujejo… na drugi strani pa ugotavljajo (po)rast nedopustnih ravnanj. In jim ne butne v »pamet«, da bi se, kdo ve, vsaj tako slučajno, mimogrede, povprašali o – (medsebojni) povezanosti obojega…