Dragi,
ljubi, dobri moj bog, tudi slutiti ne moreš kako sem ti hvaležen, pa vzklikam
tisti na vekov veke slava ti…
Že to,
da se prikazuješ, tu, pri meni, na mojem bregu, pa čeprav v podobi figovca, že
to si štejem v čast, da pa mi dovoljuješ, da smem v tvojem okrilju, pravzaprav
v okrilju tvoje sence, pravzaprav še en pravzaprav, v senci figovca, opraviti
del košnje, to pa… za to pa mi, preprosto, zmanjka besed!
Mimogrede,
kot tisti op. p., in za »jezikoslovce«: figovec je drevo, na katerem rastejo
smokve alias fige, in ne tisti ljubljanski Figovec, eden od hramov obče
kulture.
Da,
resnično sem ti hvaležen, neizmerno, in še bolj! Čeprav… bentiš, pa ta dvom,
nikakor me pri miru ne pusti, pa…
Ko
razmislim… sadiko sem jaz kupil, in jo posadil, sam zalival, gnojil, obrezoval,
v bistvu še pri nobenem opravilu, tukajšnjem, tvojih žuljavih rok nisem videl…
groza, resnična groza, nek preblisk mi v hvaležnost tebi posega, in me
nagovarja, da porečem: se res moraš vedno prisliniti šele takrat, ko je že vse
narejeno?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar