Kadar veter gre besneče…

Veter se poda v norčije,

pa le brije, brije, brije,

naj nikar se ne razvname,

pa da koso v roke vzame…

 

Ko drevesce v upe krene

ter v nebesa veje žene,

in se vetra moč priklati,

da na tla mu sanje zmlati…

 

Tudi jaz, prav vsak svoj hip,

sem z drevescem šel v utrip,

z njim sem rasel, ga bodril,

z njim cvetove sem slavil…

 

Skupaj v novi dan hitiva,

tudi rane si deliva,

pa obema je boleče

kadar veter gre besneče.