Mreža

V kotu se marljivo trudi,

prav vzorno je zagnan,

ni za hipec v zamudi

ko razvlači nit v dan,

vleče, vleče in sestavlja,

tu in tam se razjezi,

pa se vrne, da popravlja

kar mu dovršeno ni…

 

Vse bolj mreža se napenja,

vse bolj v njej ujet je kot,

vse je bližje čas, da jenja

v njem kup drobcenih usod,

kot življenje, ki ujame

upe, sanje, želje vse,

da do konca jih ožame,

da nek jutri jim zatre…

 

Pleti, pleti, neprestano,

pleti, pleti še v nebo,

morda v mrežo razvejano

ujameš drobno mavrico,

pleti, pleti, naj razvleče

se v neskončnost tvoja nit,

morda vanjo kanček sreče

za trenutek smeš dobit…

 

Ko ga gledam, vse je znano,

vse se prav preprosto zdi,

kot bi mi odpiral rano

v spominu zaboli,

tudi mene ulovila

neka mreža je v svoj čar,

da bi mi vso kri izpila

in odvrgla me v nemar…