Čakata
Veliki in Mali breg, oba sta pokošena, pripravljena, da Sonkec svojo raziskovalno-igralno
žilico prek njiju razvleče. Upam, da tudi nabiralno-sladkalno, z grmičev šmarne
hrušice namreč kipijo dozoreli plodovi, sladki, da slajši biti ne morejo…
Čakajo
posodice, in čaka voda, čakajo neke sveže krtine, da se Giska spet loti, s
svojo ustvarjalno vnemo, kuhanja, barvanja, dolivanja, prelivanja, odlivanja,
skratka – pacanja…
Čakajo
igrače, natanko tako, kot jih je pustila ležati, da jih Razbojnica iz njihove
osamelosti popelje, pa da bo spet potrebno preskakovati z njimi prekrita tla,
in jih, vsaj za silo ter tu in tam, v nek malo bolj stran odrivati…
Čakata
cucka, čakata mačka, ne vem, če slutijo, da so jim dnevi počitka minili, da jih
bo Sera kmalu, v svoji vzhičeni želji po crkljanju, lovila, grabila, stiskala,
medtem ko bo svojo vnemo z njihovo potrpežljivostjo v eno topila…
Čakajo
jagode. Tiste gozdne, na dnu Velikega brega, sicer že jenjavajo, a v lončkih,
pri kuhinji, jih je kar nekaj, kot zarja rdečih, pripravljenih na Žabonarja, na
ročico, da jih odtrga in v radost ponese…
Ne
nazadnje, še zdaleč ne, sem v čakanju tudi sam. Resda se nisem uspel spočiti, v
minulem tednu, in se zavedam, da bom v prihajajočem še bolj v pogon dan, a mi
moja Zvezdica sproti moči obnavlja, vsaj toliko, da zmorejo zdržati njena
pričakovanja, pa, za dobro mero, še kakšni želji povrh ustreči…
Le z
vremenom se mi ni uspelo dogovoriti, bojda bo ohladitev prišla. Jaz pa sem
upal, da ji bom kad, njeno, z vodo polnil, pa da bova doživela veliko
trenutkov, v katerih bo ona vodno bitje, jaz pa tik nje, da komarje in obade
preganjam, vendar… če ne sedaj, bo pa kasneje…
Ni komentarjev:
Objavite komentar