Bi, malo vsaj, živel…

Ni moje življenje za stran metanje,

čeprav ga mečem, nenehno,

da lahko goltam razno sranje,

in spoznavam ničevo, pritlehno…

 

Napak zastavil, napak iskal,

napake na praktično vsakem koraku,

različno razlagal, a končno spoznal:

prašičje ni redkost, če si v svinjaku…

 

In zdaj bi drugače, na ta, stara leta,

če sploh še se splača, ostalo ni nič,

spoznanja številna so mi razodeta,

pa vem, v svoje šape me vzel je hudič…

 

V tolažbo številne mi kletvice daje,

besede ostri mi, naj reže njih glas,

skrbi, dan za dnem, da ne pridem iz vaje,

medtem ko odšteva, do niča, mi čas…