Marsikaj
sem doživel, od nekih povsem običajnih, vsakdanjih zadev, katerih niti
življenje ni moč imenovati, do tistega, kar dejansko zmore nekoga tvoriti, mu
nek pomen najti, in se izkazuje v podobah nekih vrhov in nekih brezen…
Pravijo,
da (o)krepi, tisto, kar ne pobije, ubije. Ne vem, če to povsem drži, kajti –
tisti, za katere mi ni mar, in mi nikoli tudi bilo ni, mi sicer lahko otežijo
pot, ne morejo pa drugače delovati name, kot tako, da bom prav radi njih
izkazovanj še bolj samemu sebi zvest, in bom še bolj vztrajno nadaljeval,
medtem ko…
Moje
življenje ni sestavljeno samo iz mene, pač pa tudi iz tistih, katere imam rad,
in katere sem, nekoč, imel. In tu se začne tisti »hec«, ki odloča o tem, koliko
me je, če sploh, pri lastnem življenju ostati. Pri življenju, ne zgolj pri
tistem nepomembnem obstajanju…
Doživel
sem določena stanja, v okviru katerih sem dahnil, da bi raje videl, da bi umrl,
kot pa doživel. In ni ga, ki zmore bolj pobiti, ubiti, kot je to dano prav
tistemu, katerega imaš rad. Pa – ko se ti izkaže kot popolnoma drugačen, od
tistega, ki naj bi te sotvoril, bil sestavni del tvojega življenja, takrat v
bistvu s tem, ko tebi samega sebe izniči, izniči, pobije, ubije tudi tisti del,
v tebi, katerega je pred tem predstavljal. In te s tem prav nič ne okrepi,
daleč od tega! Značajsko sicer zmoreš ostati nespremenjen, še vedno ti sam, en
in edini, a te je, kljub temu, za kanček manj. Natanko za tisti kanček, kateri
je živel, obstajal s tistim, katerega si imel rad. In ti s tem izpuhti tudi del
veselja, želje, moči, volje do življenja.
Ni ga,
ki te lahko bolje pobije, kot tisti, ki je – ti sam! In ni neke oživitve,
obuditve, pri teh zadevah, pač pa – kar enkrat izgine, mine za vselej. Z nekim
tvojim delom vred.
Ni komentarjev:
Objavite komentar