Kakšen je vaš odnos do smrti?

Nekoč me je neka, sila mlada, novinarka vprašala »Kakšen je vaš odnos do smrti?«

 

Bilo je na neki prireditvi, na kateri sem svoje ustvarjanje podajal zbranim. Bilo je na koncu »podajalnega« dela, v času, ko je kar nekaj rok, in radovednosti, hitelo z dvigovanjem v zrak dospeti do tešitve radovednosti. Pa ni bilo pretiranega časa, da bi podrobneje…

 

Je del življenja, neizogiben, slednjemu namenjen, sem odgovoril, čeprav…

 

Ko bi zapisal, da se bojim smrti, bi se zlagal. Ko pride, pride, takrat tako in tako ničesar več ne bom zaznaval. Mi bo še krepko bolj vseeno, za vse, kot se že sedaj, marsikdaj, delam, da mi je.

 

Ko bi zapisal, da se bojim umiranja, bi se tudi zlagal. Potem bi namreč zapisal, da se bojim – živeti! Življenje je namreč eno samo umiranje, in vse tisto, kar mu, z raznimi obletnicami, na primer, dodajamo, mu, v bistvu, samo odvzemamo – vsak nov »rojstni dan« ni leto več, pač pa leto manj…

 

Ko bi dospel do okoliščin umiranja, okoliščin tistega zares poslednjega obdobja, časovno, po možnosti, dokaj omejenega, takrat pa bi znal povedati, da bi raje videl, ko bi me hipoma pobralo. In ne tako, kot me že sedaj, korak za korakom. Ko sem že marsikdaj pomislil, da bi raje videl, da me več ne bi bilo, kot pa da sem doživel stvari, katere sem doživel. Čeprav…

 

Ne vem, je to neke vrste tolažba, neka samoslepitev, ali zgolj navada bebavega, to, da tudi takrat, ko ga pobira, ne zna le zase živeti, pravzaprav sploh nikoli to ni znal, pač pa vselej lasten obstoj skozi druge opredeljuje. Takrat namreč, ko se mi je prvo dete rodilo, sem dejal od-zdaj-nimaš-več-svojega-življenja-od-zdaj-živiš-za-otroka. In tudi takrat, kadar me je dobro sunilo, mi temelje zatreslo, in jih kar nekaj časa treslo, sem odganjal tisti ko-bi-me-raje-pobralo, in ga nadomeščal s štiri-imaš-zanje-moraš-o(b)stati…

 

Kakopak, nenehno mi dopovedujejo, da bi moral najprej sebe imeti rad, potem šele za druge skrbeti, in verjamem, da so v to prepričani, kajti to tudi živijo, ampak, ne morem pomagat, nikoli se tega nisem naučil…