Ob čaši
žganice mi misli lebdijo,
morda,
kdo ve, rade bi nekam, na pot,
a meni
so, moje, me ne zapustijo,
le komu
namenjal bi jih, v svet zablod?!
Žganica
ni kriva, le kri mi poboža,
je peč
že ugasla, pa v hladu zdaj spi,
utrne
se zvezda, ugasne še roža,
le
misel se, vražja, nikdar ne gasi…
Preveč
sem jih zbujal, razvajal, oplajal,
prevečkrat
sem v njih se do konca razdal,
se
vanje odeval, in z njimi ostajal,
ko čas
me, že večkrat, je, zlahka, izdal…
Ma, kaj
bi izdaje, ničeve podobe,
kar vredno
ni, temu pozornost ne gre,
četudi
umira, odhaja po gobe,
je
misel edina, ki čase razpre…
Ob čaši
žganice, od zrna gre pleve,
večer,
ki nalahno le svojo gre pot,
in vse
manj pomembne so neke zadeve,
in
neki, zgolj neki, v svetu zablod…
Ni komentarjev:
Objavite komentar