Nekoč
si bil popolnoma drugačen… mi pravi nekdo, ki je bil poprej (do določenega
obdobja svojega živetja) razigran, a je zdaj zatežen, prej s pomnjenjem, zdaj s
sprotnim pozabljanjem, prej sproščen, lahkoten, zdaj na terapije hodeč in v »igračkah«
mašila iščoč, prej zdrav kot ribica, zdaj s številnimi težavami…
Povej,
ga pozovem, povej mi za eno samo moje stališče, ki je danes nasprotno tistemu,
mojemu, od poprej, povej mi za en sam primer mojega ravnanja, s katerim se
drugače izkazujem, kot sem se prej, in nenehno… ga pozovem, da mi svojo
ugotovitev podkrepi. In ga pozovem v zaman, kajti največ, kar lahko, ob tem
pozivu, zaslišim, je njegov – ne vem, zdaj se ne morem spomniti…
Potemtakem
– ugotavljaš na osnovi nečesa, česar nimaš v pomnjenju, v glavi?!
Če »sem«
bogat, če »mi« bo vse teklo kot namazano… »mi« bo svet lep. Če »sem« reven, če »me«
na slednjem koraku dajejo težave, »mi« bo svet NElep.
Žal je
osebno doživljanje EDINO merilo ugotavljanja pri vseh, ki so dojemanja
nezmožni, pa dospevajo izključno do nekih SUBJEKTIVNIH »spoznanj«, izhajajoč iz
lastnih stanj. Pa…
Če je
bil prej zdrav, povsem neobremenjen z življenjem… in če je zdaj popolno nasprotje
nekdanjemu samemu sebi… potemtakem ni čudno, to, da, NE videč samega sebe, mene
kot spremenjenega prepoznava!
Ni komentarjev:
Objavite komentar