Vseeno
mi je, in mi še bolj postaja,
za celo
vesolje, za ves znan mi svet,
in vse
manj dopuščam, da čezme podaja,
v
željah se ničevih, ničeva zgolj smet…
Prevečkrat
sem roko v prazno ponujal,
prevečkrat
sem sebe, svoj čas, v prazno dal,
ne bom
več trenutkov mi redkih zamujal,
za to,
da po vrsti pobiral bi s tal…
Ja,
zvezdi bom plahi, z neba če bo pala,
z veseljem
pomagal v modro ravan,
da
znova v sijočem se bo prepoznala,
ostalo
pa zlahka pustil bom v zaman…
Čemu
bi, za vraga, v povprek razmetaval,
da potlej
se v hrbet zažene hudič,
še
malo, pa bom tudi sam tja odtaval,
kjer
vse se izkaže, povsem, kakor nič…
Ne, mi
je dovolj že, obilno, prek glave,
prevečkrat
sem skazal se kot idiot,
ko sem
se dajal za podobe neprave,
nato
pa, popljuvan, gradil spet si pot…
Kjer
lastna je rit, kar zares nekaj šteje,
kjer se
v izprijenem kaže značaj,
tam
meni ni sonca, tam meni ne greje,
mi ni,
da za hip bi ustavil se vsaj…
Sebičnim
sebično, prašičnim prašično,
naj bo,
kakor hoče, kot komu je moč,
na
bregu bo meni bolj čisto, in mično,
četudi
mi v samem dospe zadnja noč.
Ni komentarjev:
Objavite komentar